Pred par leti je bila moja velika želja, da bi vsaj enkrat prikolesaril na vrh prelaza na Vršiču. Pozneje se želja spremeni v kolesarjenje z Bovca na Mangartsko sedlo.Da pa vendarle ne bi ostalo le pri željah, sva se danes s sinom, ki je medtem že skoraj odrasel, odločila da končno enkrat opravima s to potjo. Pa ne samo eno ampak kar obe hkrati.
Zjutraj smo se v Kranjsko Goro zapeljali z dvema napol razstavljenima kolesoma v avtu, jih tam izkrcali ter sestavili v prvotno stanje. Žena se je naprej odpravila z avtom, ter naju na približno dogovorjenih krajih potem tudi počakala. Naju s sinom je najprej seveda čakal vzpon na Vršič, ki je potekal brez težav. Sledila je kratka pavza, da sva se malce ohladila, topleje oblekla, ter v jutranjem hladu, oz. skoraj mrazu spustila navzdol proti dolini Trente ter ležerno odkolesarila proti Bovcu. Tam sva snela topla oblačila, saj se je cesta proti Logu pod Mangartom zopet začela vzpenjati. Še bolj strmo je postajalo proti vasi Strmec. Strmina je vse do sedla le mestoma malce pojenjala, posledično so tudi postanki tja gor bili vse pogostejši. Kljub napornemu kolesarjenju sva na koncu še zbrala dovolj moči, da smo odšli vsi trije skupaj še odplezat ferato Via Italiana na Mangart.
Če na kolesu slučajno nimate montirane luči, vam za vožnjo skozi tunelčke toplo priporočam vsaj čelko, saj srečanje z avtomobili v temi ni najbolj varno niti prijetno.
Sicer pa lepo vreme z ravno prav svežine za tak podvig.
Pa varno pot bodisi na kolesu ali pešaka.