Vremenska napoved za včerajšnji dan je bila super, dejansko vremensko dogajanje je bilo pa še boljše. Baza oblakov nad najvišjimi vrhovi, temperatura za prste oblizat, nekaj vetra le ob vračanju z Okrešlja na Kamniško sedlo in na njem, sicer pa božanski dan. Ljudi sem srečeval na vseh poteh, največ v plezalnem delu na sedlo, kjer sem moral najprej prehitet za avtobus Hrvatov, nakar sem srečal še večjo strnjeno množico, ki so sestopali.
Ob pol šestih parkiram tik pred nesmiselnim prometnim znakom na Jermanci. Ker za turo ni bilo potrebe po nobeni dodatni opremi, sem z lahkim ruzakom v dobri uri že na čaju v koči. Zamenjam majici in med redkimi, kratkotrajnimi kapljicami dežja sestopim proti Okrešlju, pri 'koči v gradnji' se nič ne ustavljam. Na koncu jase me zmoti tabla z napisom, da je do Mrzle gore tri ure in pol. Res ne vem, kdo je odgovoren za to šlamparijo. No, moja ura je pokazala 1.35h. Posledice nedavnih ujm so vidne vsepovsod, stezica je nekajkrat preusmerjena. Na vrhu poslikam okolico, no le pri tem dejanju bi bilo sonce dobrodošlo, saj so slike precej temne. Sestopam večinoma ritensko, saj tako kolena veliko manj trpijo. V bifeju na Okrešlju množica turistov, živ-žav zapustim po mrzlem piru in dobrem sendviču. Pri odhodu se zagledam v tablo, ki me spet preseneča - Kamniško sedlo ena ura. Narobe svet. Pri koči sem komaj ujel napisani čas
Tam piha, sprašujejo me, kako je na Brani, pa se mi ne ljubi razlagat, da tam nisem bil in da se v hribe hodi zjutraj...
Pri Kamrci veter ugasne, pri tolmunčku si natočim hladne vode. Vožnja do doma v KB je bila prava muka, saj je cesta v izredno slabem stanju. Še dobro, da sem bil z ženinim avtom, ki je precej višji, da ni trpelo podvozje.
Na zetovo praznovanje rojstnega dne pridem ravno v času, ko so na roštilju čevapčiči...
