Madonca, letos še nisem bil na Triglavu si rečem in se zapeljem v Trento. Razmere so mi več ali manj znane, tokrat me "avtocesta" iz Krme (menda je bila včeraj neprehodna), pa tista naprej na vrh ne zanima.
Za staro Kugyjevo, ki mi je tako mimogrede najlepša pot na Triglav se mi zdi, je še premalo snega, zato zavijem gor v Komar. Seveda že pod "znamenjem" nadenem dereze. Grapca z balvanom je lepo zalita, sneg pa zbit. Kdor ne pozna letne poti, naj se ne odloča za tak podvig. Ponekod si pomagam z jeklenicami, ponekod gazim do kolen. Prehodi iz grape v grapo zahtevajo nekaj zbranosti. Višje pridem na široko snežišče. Uberem jo direktno gor in levo ob skalah. Pozvoni mi v nahrbtniku, vem, da je ona, zato se oglasim, sicer se ne bi. Sneg odlično drži, kmalu sem na mulatjeri. Ja kje pa sploh je?
Po "njej" grem le nekaj 100 metrov, potem zavijem na zimske prehode, pa v desno pod Z steno Kanjavca in direktno gor na Dolič. Od zahoda piha, zato grem v zavetje za kočo, nekaj popijem, potem pa naprej gor na uravnavo kjer naj bi stala nova koča. Prečenje v levo in že ga vidim, kako ponosno stoji nad ZTP-o. Ponekod je spihano do ledu (v decembru je padal dež zelo visoko), raje hodim po trdi kloži. Kmalu sem pod "steno". Prvi del je skoraj kopen, grapca pod Bovško škrbino pa je lepo zalita. Užitek je hoditi po takem snegu. Kmalu uzrem Planiko, sonce, vetra nič, toplo. Na Malem Triglavu zagledam dva. Torej le ni tako iz Krme, kot so včeraj pisali. Popikam do vrha. Razgled, kot sem ga vajen že leta. Posedim, da prideta ona dva na vrh, kar dolgo ju ni.
Razmišljam, kdo bi lahko bil. Ta "prave" večinoma poznam, saj se že leta srečujemo gor. Vmes se oglasi ona, mi zaželi varen sestop.
Onadva počasi hodita, na vsakih nekaj metrov se ustavljata, tuja govorica. Potem le prideta, eden je Zoltan, za drugega ne vem imena, Madžara, včeraj naj bi prišla iz Krme, spala sta na Kredarici. Kaj pa sta delala do 12.00 ure!?, če pa je gor le dobra urca hoje oz. za hitre še manj.
Kmalu se poslovim, dol gre bistveno lažje, čeprav je treba previdno. Ko sem že daleč spodaj na podih, zaropota okoli Triglava AB 412, zamenjava vremenarjev. Grem dol proti Doliču. Za Miha pofotkam še lokacijo nove koče. Pri starem Doliču, spet malo počitka, pijače, potem pa nazaj dol Čez Komar. Vedno je sitno za dol, tudi v kopnem, v snegu še bolj. Ampak mi ne dela težav. V Zadnjici se oglasim pri Vinku in Justi, tako sama sta pozimi tam noter, redko gresta v Bovec, ampak tako lepo je tam, sta srečna se mi zdi.
Redko je možno v februarju iz Trente na Triglav, tokrat je bilo krasno, idealne razmere
, pa še odlično družbo sem imel
.