Včeraj: z (malo višje nasajenim) avtom sem se pripeljal do konca, zlasti zadnjih 500 m je po klančku navzgor rahlo škrtalo, tako da je morda bolje parkirati toliko prej, je dovolj prostora. Začel sem ob šestih zjutraj, razmere so bile idealne, do Kredarice se ni udrla niti ena sama stopinja. Pot je bila lepo shojena, malo pod Prgarco je nekdo prav estetsko speljal varianto po desni strani skozi ruševje.
Na sedlu med Kredarico in Malim Triglavov je zares močno pihal severnik, tako da sem razmišljal, kako bo na grebenu. Možakar, ki mi je prišel nasproti mi je povedal, da je že takoj po prečki na Malem Triglavu precej bolje ter da tudi na grebenu ni tako hudo, kot je na sedelcu. In res je bilo tako. Stopinje v osenčeni vstopni strmini so dobro držale, prav tako v prvi prečnici, vse je bilo bolj na nogah in to je dobro. Zdi se mi, da je uporaba cepina tam le bolj za moralo (če ga zabiješ z ratiščem v strmino, drži bolj vprašljivo, če želiš z oklom do ledu spodaj, je treba večkrat udariti, da prideš skozi sneg do ledu, ki je spodaj in to jemlje čas). V drugi prečnici takoj za vogalom in navzgor so stopinje prav tako držale, le sonce je pritiskalo in sneg se je že pri vzponu (okrog desete ure) nekoliko ojužil, a se je pri spustu izkazalo, da se razmere niso bistveno poslabšale. Najbrž zaradi vetra, ki ga je bilo kljub zavetrju še nekaj čutiti in je hladil sneg.
V tem območju sem srečal najprej dve naši navezi, nato pa še mislim da dve ali tri naveze (najbrž) Poljakov. Eden je nekaj razlagal, da je na severni strani nekaj izgubil, pa ni znal povedati kaj.
Sneg naprej je bil suh in je dobro držal. Na vseh ostalih kritičnih mestih so vidne pletenice, tako da ni problemov. Morda je izjema grebenček (kakih 20 metrov) pri vstopu v strmino Velikega Triglava, ki je ozek in se varovala ne vidijo. Zaradi sunkov vetra, ki na takih delih poti lahko nagaja pri ravnotežju, sem bil tam zelo previden.
Na vrhu sem bil sam. Stolp je čez polovico v snegu, pobožal sem ga in potrepljal. Malo kasneje se mi je pridružil še en pohodnik, ne da bi vedel, da sem to storil tudi jaz, je ravno tako pobožal stolp. No ja, pa še popolnoma enaki ledni orodji je imel, haha. Ob obveznem fotkanju se je prijazen klepetek na osamljenem vrhu kar prilegel.
Pri spustu na Kredarico ni bilo težav, le stopinje na vstopni strmini so bile od predhodnikov precej razrite in podrte. Od Kredarice dol (okrog dveh popoldne) je šlo tako, kot navzgor: brez derez. Malo pred robom podov je bil sneg že južen in se je mestoma prediral, še huje je bilo naprej do Prgarce, kjer sem se včasih udrl do pasu. Od Prgarce dalje pa je sneg že bolj predelan, tako da s prediranjem ni bilo težav in je bila hoja udobna.
Še za turne smučarje: špura je bila zjutraj narejena v celoti, a jo je sonce čez dan skoraj popolnoma stopilo (nekaj malega so pripomogli tudi drugi pohodniki), tako da se sem ter tja vidi le smer. Pripeljati se da do avta in še naprej, kar bo morda trajalo še kakšen teden ali dva.
Na Kredarici so prijazni, kot vedno, kava se mi je zdela včeraj še za odtenek boljša
.