Po včerajšnjem zares prijetnem večeru v hramu kulture na Dovjem, srečanju s prijatelji Triglava in znanci se zapeljem v dolino Kot, kjer nekaj ur prespim v avtomobilu. Zjutraj malo pred 5. uro pa že hodim skozi zelen bukov gozd ob spremljavi ptičjega žvrgolenja. Ko se pričnem vzpenjati gore na Kotom zažarijo v prvem jutranjem soncu. Do studenca mi gre kar lepo, prečim prvo snežišče, nato pa je do Debelega kamna snega vse več, vendar je lepo zbit in hoja več kot udobna. Kratek postanek, nato pa naprej. Malo naprej od odcepa za Rjavino naletim na pomrznjen sneg, zato namestim dereze in tako vse do Staničeve koče in gor pod Rž ter do Kredarice. Dan prelesten, zato se prav nič ne obiram in nadaljujem proti vrhu. Ta pridni in tisti, ki so prespali na Kredarici že sestopajo. Pot na vrh je lepo uhojena, nekaj prečk in del grebena je kopnega. Vsi razen skupine Čehov uporabljamo dereze. Sestopim nazaj na Kredarico, postanek pri vremenarjih, danes se je za posladek dobil celo jagodni kornet, vendar je to samo za prijatelje, kot je povedal Milan. Ker je pot v Kot še dolga se prav dolgo ne zadržim, no v 2.15 h sem že pri avtomobilu. Ker je dolina Kot napram ostalim triglavskim dolinam običajno manj obljudena, pa danes ni bilo tako, kar 8 turnih smučarjev je iskalo še zadnje zavoje. Zame je bilo tokrat tudi brez smuči prav lepo.