Včerajšnje zanesljivo vreme sem izkoristil za eno daljšo turo – od zore do mraka – po triglavskem pogorju. Za prvi cilj si postavim Očaka, nato pa, kamor me bo zaneslo. Parkiram v Stari Fužini (za rampo, pri izhodišču za Vogar, za kar na koncu plačam 12 eur cestnine, čeprav ceste praktično nisem nič uporabil; parkiranje na parkirišču pred Koriti Mostnice je namreč plačljivo po švicarskem standardu, 3 eure na uro
, razen med 20h in 6h, ko je brezplačno, kar pride v poštev le za nočni pohod
; na to opozorim tudi dve pohodnici, ki sta hoteli parkirati na parkirišču nekaj minut za mano; morda kdo ve, koliko je kazen za parkiranje, če avto kljub temu za ves dan pustiš na parkirišču in ne plačaš parkirnine?) in grem ob Koritih do Voj ter nato do Velega polja in Vodnikovega doma. Pot se sicer vleče, ampak ob strumnem koraku hitro mine. Do Vodnikovega doma sem na poti sam, nato pa se začne »veselica«, čeprav po poti pretirane gneče ni bilo. Odločim se za varianto preko Kredarice, kjer se kot običajno vpišem v knjigo v kapelici. S Kredarice na vrh se vije pričakovana »procesija«, pri stolpu pa mravljišče, velika večina so tujci. Na vrhu se ne obotavljam prav dolgo, malo poslikam, in grem na drugo stran proti Škrbini. Tudi tukaj kar prometno, čeprav precej manj kot po grebenu. S Škrbine se spustim na Pode in grem, kot že zadnjih nekajkrat, ko sem na tej strani, pogledat k Lojzu. Ujamem ga ravno na poti k bivaku, tudi sam je bil na Triglavu, ravno pa je pobiral smeti, ki se zaradi množic naberejo levo in desno s poti. Spremim ga do bivaka, kjer malo poklepetava, vpišem se v njegovo knjigo, pomalicam, nato pa se spustim do Doliča, kjer je tudi kar živahno. Tam obnovim zaloge pijače, nato pa se podam na Kanjavec. Tu je precej bolj mirno, kolikor pa je pohodnikov, pa so večinoma Slovenci. Na poti proti vrhu ujamem go. Darinko (darinka4), spregovorimo nekaj besed, se fotografiramo in zaželimo srečno pot. Na Kanjavcu se naužijem prekrasnega pogleda na Očaka in se odločim, kako naprej. Variant, kako priti s Kanjavca nazaj do izhodišča v Stari Fužini je precej, tako markiranih kot brezpotnih. Vreme je krasno, ne prevroče in ne prehladno, tudi vetrovno ni, dan pred mano pa je še dolg. Zato se odločim za najdaljšo, s katero bom obkrožil skoraj celoten triglavski svet na bohinjski strani. Najprej se spustim na Hribarice, od tam pa na Prehodavce, nato pa se podam proti Lepemu Špičju. Pot na Špičje si malo skrajšam preko škrapljastega sveta in se priključim na markirano pot na mestu, ko se ta postavi pokonci na Malo Špičje. Pot po grebenu Špičja je izjemno lepa (zato pa je verjetno Lepo Špičje
) in razgledna, korak pa mora biti pazljiv in zanesljiv, saj ozka pot večinoma preči strma pobočja in ne dopušča napak pri stopanju. Po kar nekaj spustih in dvigih naposled le pridem na glavni vrh Velikega Špičja. Razgledi so izjemni, dodaten čar pa dodajo še meglice, ki se začnejo nabirati okoli vrhov. Po kratkem postanku in malici se začnem spuščati proti Dolini. Spust je na začetku lahkoten, travnat (toliko planik na kupu še nisem videl!), nato pa sledi zelo zoprn in izpostavljen del poti, kjer je zaradi obilice grušča (kot da bi hodil po frnikolah) potrebna maksimalna zbranost. Postopoma se svet uravna, pot pa se priključi na magistralo po Dolini. Pri Koči pri Triglavskih jezerih pri izviru počakam v vrsti, da dotočim vodo še za zadnjo etapo. Ker imam načeloma raje višince kot razdalje, pa tudi zaradi razgleda, se odločim za Štapce, kjer še zadnjič s pogledom ošvrknem Dolino, in se podam na drugo stran. Na pl. Viševnik se odločim, da se za piko na i in za zadnji pogled na območje, ki sem ga obkrožil, dvignem še do Pršivca, ki je zares veličasten razglednik na vse strani. Na vrhu bi še kar ostal, vendar me čas že nekoliko priganja. Po začetnem adrenalinskem spustu (glede na obleganost Pršivca, bi morda na tem delu lahko bila v pomoč kakšna jeklenica) me nato čaka le še (ne tako kratka) pot preko Vogarja do izhodišča v Stari Fužini. Rampo plačam s kartico (to moram pohvaliti!), se še malo nasmehnem nad nenavadno logiko parkiranja (glede ne celodnevni pohod me je cestnina sicer prišla precej bolj ugodno, kot bi me parkiranje na parkirišču, manj kot 1 euro na uro), in se odpeljem domov.