Današnje poročilo z "notranjskega Triglava".
Za razliko od bolj turistično obleganih gora se lahko Nanos pohvali z domnevnim kraljevskim obiskom (poleg potrjenega Sv. Lovenca nad Polhovim Gradcem), v času preseljevanja narodov, natančneje med Panonsko in Furlansko nižino, naj bi se na njem za nekaj časa utaboril langobardski kralj Alboin in preučeval teren za nadaljnja osvajanja. Zgodovinarji sicer pravijo, da bi ta gora lahko bil tudi Matajur, ampak kakorkoli, ravno Nanos je bil v zgodovini znan kot Mons Regis ali Monte Re, menda Italijani še danes tako pravijo Pleši, ki prav draži vozeče po avtocesti
. Štart iz za "prišleke" še najbolj logičnega Razdrtega v bližine istoimenskega AC priključka, kjer sta dve začuda še vedno popolnoma brezplačni parkirišči (uff, če se spomnim pred kratkim, celo v popolnoma odročni Idrijski Beli ob določenih dnevih računajo prav "bohinjsko" parkirnino). Po nekem nenapisanem "etičnem kodeksu" naj bi prvega pustili obiskovalcem pokopališča in najprej poskusili srečo malo naprej tik pred nadvozom nad AC, kar nam celo prihrani nekaj metrov hoje
. Sredi tedna navsezgodaj zjutraj je bilo tam res za peščico vozil, menda pa je že ob vikendih prava gužva, poleti pa pravi "združeni narodi" s slovenskimi tablicami v manjšini.
Gor po t.i. strmi poti, ki bi se morala pravzaprav imenovati "navpična", res pa ne bi škodilo, če bi že ob začetku poti pleg trikotnika v uradnih smerokazih še v nekaj jezikih opozorili o težavnosti poti (kot je npr. v dosti manj zahtevnem Peklu pri Borovnici). K sreči so se skale po večdnevnem deževju že posušile, tako da je guma na podplatih vso pot držala, obstaja po možnost, da si zablatimo podplate na čisto prvem delu, ki si ga delita obe markirani poti. Ob minimalnem zgodnjejutranjem prometu je bilo navzgor čisto prijetno, vprašanje pa, če bi se v bolj prometnih terminih bilo treba več umikati hitrejšim in nasprotnim. Ali če bi se poleti kakšen neprimerno opremljen turist "zaplezal" ravno v ozkem grlu. Če je že izogibanje ponekod oteženo, pa praviloma ni problem najti primernih točk za slikanje skoraj navpične stene tik nad AC. Na strmem vzponu ne škodi čelada, sploh če sumimo, da je nad nami kakšen "štor", ki nehote brca kamenje po pobočju navzdol. Predvsem v drugi polovici so prisotne "zajle" in klini za držanje, vsaj na enem mestu nas "zajla" usmeri okoli neke skoraj prepadne stene, tako da če je kdo vrtoglave sorte...
Pot pripelje do oddajnikov na Pleši, ki so zaprti in varovani, čeprav je tam tudi neka tabla o muzeju analogne oddajne tehnike. V "luknji" pod oddajniki najdemo Vojkovo kočo, ki zna biti po količini miz in klopi naokoli sodeč kar oblegana. Beseda "luknja" se nanaša na tiste, ki ne zmorejo brez takojšnjega objavljanja fotk na družbenih omrežij ali ostalih širokpasovnih aktivnosti (npr. nalaganje digitalnih zemljevidov). Prav okoli koče je bil namreč signal operaterja, ki gostuje v omrežju A1, silno slab, poleg odajnikov pa seveda čisto druga pesem.
Kam naprej? Če me slučajno kdo sledi
, verjetno že ve, da sem usekan na kulturne in podobne spomenike. Torej poskusimo najprej priti do cerkvice sv. Brica oz. Brikcija. Ko se odpravimo proti Suhemu vrhu, je na začetku ostalo še nekaj krpic snega, ampak dobesedno res samo za vzorec. Spočetka še kar lepa pot do razcepa za Suhi vrh, nadaljevanje proti Stranam in Predjami pa... pot je prav po meliščasto zasuta s kamenjem in dokaj zoprna, očitno tudi ne prav posebej obljudena. Zato pa vsaj vodi pod mogočno navpično Votlo steno, ki si jo lahko tudi ogledamo nekoliko temeljiteje kot s strme poti iz Razdrtega,kjer nam zgolj za kratko pokaže svoja "nedrja". Pričakoval sem sicer ruševine, ampak cekvica sv. Brica je sveže obnovljena.
Pot do sv. Brica se je zavlekla bolj od pričakovanj, zato se odločim izpustiti Suhi vrh, ki glede razgledov menda niti ne ponuja neke "dodane vrednosti" v primerjavi s Plešo, za bližnje okno pa ni čisto jasno, ali se sploh da varno priti do njega. Torej nazaj do koče, nato pa po t.i. položni poti. Ki spočetka namesto po vzporedni makadamski cesti vodi tik ob robu z razgledi na Vipavsko dolini. Na desni se ponudi neporaščena Grmada, očitno brez nekih uradnih markiranih poti. Ker trava še ne raste, jo lahko uberem počez, dokler ne najdem neke ne najbolj uhojene stezice v travi, ki pripelje do vrha s škatlo za vpisno knjigo. Tu tudi prvič ugledam naslednjo tarčo, cerkev sv. Hieronima. Po slabo uhojenih stezicah torej nazaj na "položno pot", ki sicer ne pripelje prav do cerkve, ampak od markacij na razcepu (še proti Podnanosu) ni težko najti poti do nekoliko večje cerkve, okoli katere je znova kup klopi. Nato je pa počasi že čas za vrnitev v Razdrto...
Ime "položna" ali ponekod tudi "lažja" pot sicer obeta, ampak... Spodnja pribl. polovica je še epa, ampak preostanek do razcepa pri sv. Hieronimu je pa večinoma skalnat ali kamnit, ponekod tudi strm, predvsem pa zoprn, z vipavske HC pod nami se sliši hrup, zaradi gozda ni pravega razgleda, predvsem se pa vleče in vleče. Za nek družinski izlet z majhnimi otroki tudi ni ravno primerna. Hmm, morda bi za takšne primere prišla v poštev še tretja možnost, markirana pot iz Velikega Ubeljskega pri Razdrtem?
Ob povratku je parkirišče bilo že nekaj bolj zasedeno, seveda še daleč ne polno. Zanimivo, kakšnih pol parkiranih avtov je imelo it. tablice, verjetno mednje sodita tudi dva, ki semjju srečal ob vračanju in sta odzdravila v neki bolj priučeni slovenščini. No, vsekakor napredek od časov, ko so po Nanosu sestankovali TIGRovci. A ja, saj res, pripravlja se popolna zapora vipavske HC v smeri od Razdrtega proti Vipavi. Promet bo seveda preusmerjen na "staro" cesto, kar bo verjetno kar precej povečalo promet skozi Razdrto. Očitno pričakujejo tak "ruker", da že pripravljajo semafor na AC priključku Razdrto.