Od Bohinjskega jezera na Krn

Še nekaj slikic na poti do Bog. sedla od sobote 21.2. Sneg mešan najglobje se udre do kolen. Je pa zadnja ura do sedla kar naporna saj se bolj ali manj kar strmo vzpenja.

Petkovo potepanje od Vogla do Mahavščka sem zaključila pri Domu pri Krnskih jezerih, kjer sem v soboto 3.8.13 po prečuti noči pričela s hojo okoli 5.00 ure zjutraj. Da je bila noč pestra, je poskrbelo krdelo podivjancev, ki so šele ob 3. zjutraj omagali. Ena uboga reva je od vseh pivskih naporov obležala kar za mizo, kjer so jo pustili nič kaj kavalirski mladci. Uboga zalega se mi res smili v dno duše.

Ob toplem jutranjem vetrcu sem se komaj privlekla po sicer zelo lepi poti čez Krnsko Škrbino na vrh Krna, na katerem je bila dnevu primerna gostota prometa. Z vrha je sledil spust ob grebenu, po katerem so žalostno tožile od vročine zdelane ovčke, do Krnske Škrbine. Nadaljevala sem čez Batognico, ki me vedno očara s svojo nežno lepoto in ostanki iz 1. svetovne vojne, ki na vsakem koraku opominjajo na kruto zgodovino.
Sledilo je nadaljevanje poti od Batogniškega sedla (Prag) pod Vrhom nad Peski do spomenika in naprej po Tminskem do Prehodcev in dolinice Za Lepočami, kjer je bil čas za daljše hlajenje.
Od Praga do Za Lepočami sem srečala le eno skupino planincev, ki so se v najhujši pripeki in ob ekstremnih temperaturah potili v strmino proti spomeniku. Noro in nevarno. Sama ne bi nikoli izbrala te poti za gor. Še za dol je bilo peklensko, pa je ob 4-ih litrih vode in hlajenju v senci nekako šlo.

Dobro ohlajena sem se podala iz Za Lepoč do Vratc oz. Bogatinskega sedla, kjer je sledilo še eno hlajenje in nato mimo Koče pod Bogatinom do Slapa Savica, kamor sem prispela okoli 18.00 ure.

Kljub peklenski vročini še ena lepa pot po neskončnih muletjerah ob krasnih razgledih.