Olševa mi pri prvem obisku pred kakimi dvajsetimi leti ni zapustila kakšnih posebnih vtisov. Le posedanje pred Potočko zijalko in cerkvica Sv.Duha sta mi ostali v spominu. A pravo čarobnost tega pogorja sem spoznala šele v soboto
.
Seveda se vse začne s prelepim pogledom na prej omenjeno cerkev, s katere kar ne moreš odtrgati pogleda, saj se postavlja s čarobno kuliso KSA v ozadju. A ta se spreminja, odvisno od kje jo gledaš. Enkrat jo vidiš z Brano v ozadju, če se prestaviš, je v ozadju Mrzla gora, pa drugič spet kaj drugega. Se splača sem gor zapeljati, četudi samo zaradi teh pogledov
. V soboto so bili prav jutranji pogledi najlepši, saj se je kasneje pooblačilo. A na samo čarobnost pogorja Olševa oblačnost ni dosti vplivala, saj je pogorje samo tako lepo, da pogledov v daljavo skoraj ne rabiš
.
No, cela tura se je načrtovala pravzaprav zaradi obiska Lipševih vrat, a se je hkrati povezala v lepo prečenje preko sedla Sv.Duha po mejni poti v Avstrijo. Kasneje je sledil strm vzpon do Obel kamna in naprej do najvišjega vrha Govca, povratek pa sva opravila mimo Potočke zijalke in se spustila do domačije Rogar in nazaj do izhodišča. Jože, ki je tu že hodil, si je zamislil, da se na Lipševa vrata povzpneva tako, da se pri začetnih jeklenicah spustiva najprej po strmi poti navzdol in začneva vzpon pri najnižji jeklenici, ki vodi skozi srednja vrata, kar se je izkazalo za zelo dobro rešitev.
Na Oblem vrhu sva pa naletela na pohodnika, ki naju je poučil, kje je pravzaprav pravi vrh Obel Kamna, kar prej nisva vedela. Seveda ta pohodnik ni bil kar nekdo, pač pa bbugari1 s hribi-net
in naključnega srečanja smo se vsi zelo razveselili, tako da, bbugari1 lepe pozdrave še enkrat, če slučajno bereš te vrstice
.