Z NEJCEM NISVA USPELA PREČIT PECE
Začela sva kot sva se dogovorila en avto sva si pustila v Pristavi. Z drugim sva se odpeljala do križišča,Kumer,Jekl, Ledrovc. Tu je bilo najino izhodišče za na Peco. Koliko je snega? veliko, suhi pršič, ki se je mlel pod krpljami. Večino poti je prvi gazil Nejc. Markacij, ki so bile zelo nizko, nisva rabila, saj pot imava zarisano že nekaj let v "glavi". Težave so se pričele nad gozdno mejo. Pričel je pihat veter in z višino se je pojavila, vedno bolj gosta megla,Ko sva prišla malo bolj na ravninski del poti, sva še hodila samo po občutku. Nekaj krat sva malo zgrešila pot, a sva se hitro vrnila nanjo. Tudi smerne table na Knipsovem sedlu sva kratek čas iskala. Uspešno sva še nadaljevala po strmini, ki vodi skozi prehod, pod Debelo Glavo . Potem, ko sva prišla na svojo sled, sva se zamislila. Pot seveda dobro poznam saj sem jo veliko krat prehodil, pred par leti tudi čistil od zaraslega ruševja.Megla je postala tako gosta , da nisva mogla določit razdalje, niti tega, ali imava pred sabo, spust ali vzpon. Prevladala je teza da se vrneva, če bi stala v znožju na jasi kakšna smerna tabla ali samo palica, ki bi štrlela iz snega, potem bi to poiskala in imela označen del poti na vrh. Tako pa sva se odločila,da se vrneva kljub temu, da sva pričakovala, da bojo najine sledi že zametene. v Resnici so tudi bile. Sedaj naju čaka popravni.
Zjutraj sem napisal Robijo, če se šali. V mislih sem imel le stavek, ki ga je napisal "ne vem če sem bil na vrhu". Vrh je tako označen, da se, ve ali si pri cepinu in vpisni knjigi.