Drži, da bolj poredko poročam o vzponih, ki jih opravim v naših hribovjih - sploh ker redko prinašajo novost na forumu - a si bom glede na to, da zapisi o vzponu na Pihavec letos samevajo, vrh sam pa, kot se je izkazalo, v zadnjem obdobju precej manj, tokrat privoščil oddajo malo daljše reportaže.
Minulo nedeljo sem si med stresnim obdobjem (tokrat še posebej zato, ker so se manj pridni študenti še bolj navadili bolj ležernega pristopa v času Covida :jezik
ob koncu septembra želel privoščiti malo krajši in manj velikopotezen izlet, zato sem jo mahnil na Pihavec, enega zadnjih vrhov nad Kriškimi podi, ki mi je še ostal izven zbirke (tu izvzemam brr greben med Goličico in Planjo). Izvorni namen prečenja po še samotnejši smeri se je spričo razmer sfižil, a je bil nadomestek prav lušten. Opis verjetno marsikdo pozna, ni pa narobe, če ga podam v pomoč morebitnemu zvedavemu zamenojcu.
Zjutraj sem s sopotnico, ki me je pospremila do sedla Luknja, ob številnih pohodnikih, ki so nadaljevali pot proti Triglavu ali Kriškim podom, parkiral v Vratih in se sprehodil do prevala, kjer sta sončno jutro zamenjali precej gosta megla in močni sunki vetra. Naprej sem se odpravil sam in kljub slabi vidljivosti, ko je meglo le občasno odpihnil kak močnejši piš vetra, brez pretiranih orientacijskih težav prišel do znamenitega žleba v zahodni steni Vrha nad Kamnom, kjer je končal svojo življenjsko pot Tine Mihelič, velik poznavalec Julijskih Alp. Žleb ponuja najelegantnejši prehod čez steno, je pa kar zahteven - en nekajmetrski prehod zahteva plezanje dobre II. stopnje (plezalni vodnik navaja celo II-III, kar pa je tu preveč), ostalo je lažje, a še vedno strmo. Ob vrnitvi po isti poti za manj izkušene ni napak vzeti s seboj kakega kosa vrvi.
Od žleba sem nadaljeval po strmih prepadnih travah in sledil logičnemu poteku vzpona po travah in skrotju med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom, malo pod škrbino Čez Kamen pa zasledil tudi dva osamljena možica. V bližini škrbine sem se pridružil zgornjemu delu označene poti in brez težav dosegel prostrani vrh Pihavca.
Razgledov na osamljenem vrhu ni moglo pričarati niti pravoverno gorsko vzdušje, sta se pa na čase nad meglami razkrili Triglav in Razorjeva skupina. Preden sem se odpravil nazaj, me je - in jaz njega - presenetil fant, ki bojda tu še ni doživel obiska. No, pogled v vpisno knjigo je pokazal, da obiski niti niso (več) tako redki in da niti ta dan nisva bila edina.
Glede na zagotovila gornika, ki sem ga srečal, in vpise v knjigi, ki so nakazovali prehodnost poti, sem se s škrbine odpravil po (še vedno) označeni poti (osnovni namen je bil sicer sestop po brezpotnem južnem grebenu preko M. Pihavca do pl. Zajavor, a sem moral zaradi zelo slabe vidljivosti in močnega vetra ta namen opustiti). Varovala so v zgornjem delu sestopa s škrbine mestoma poškodovana, a kjer je to res potrebno (pri prehodu čez navpičen, s stopami in jeklenico zavarovan skok), funkcionirajo zadovoljivo; po drugi strani je teren resnično podrt in vzpon po tej poti je v danih pogojih smrtno nevaren. Če že, jo ob posamičnem spuščanju, kjer lahko kontroliramo situacijo, uporabljajmo le za sestop, še bolje pa je, da se ji do morebitne sanacije/odprtja izognemo; glede na traso in razbit teren sicer dvomim, da se slednje resnično izplača.
Po spustu preko velikega melišča sem po lažjem brezpotju nadaljeval pod grebenom Bovškega Gamsovca do Dovških vratc (2180 m). Takrat se je dokončno razvedrilo in nisem si mogel pomagati, da se po trademark razglede ne bi ponovno povzpel na bližnji Bovški Gamsovec in v dobrih 20 minutah sem stal na vrhu. Na poti sem srečal kar nekaj pohodnikov, na vrhu užival v in fotografiral čudovite razglede - z zdaj povsem razčiščenim pogledom na triglavsko severno steno - in bil v manj kot uri nazaj na Dovških vratcih; tokrat se nisem spustil po sicer zelo lepi, že znani poti do Luknje in se, ker me so popoldanske obveznosti že priganjale, hitro spustil preko Sovatne. V uri in pol sem bil v avtu in se vračal v vremenu, ki je nakazovalo možne večerne padavine.
Četudi je bil izlet mišljen kot lažja tura po nekaj bolj velikopoteznih poteh v tujini, se je izkazal za zanimivo turico v precej divjem okolju, pa četudi se le-to nahaja v bližini triglavskih promenad.