Cesta na Vršič je zaprta. Parkirali smo pri drugem ovinku za Eriko, naprej je cesta zasnežena in zasilno prevozna. Od parkirišča s smučmi naprej do Ruskega križa (tam so bili dva ali trije avti) in mimo Koče v Krnici naprej pod Kriško steno in levo po strmem, a dobro zasneženem melišču navzgor kolikor se je dalo. Od tam pa naravnost navzdol po pobočjih do grape V. Suhe Pišnice in po njej naprej kakih 300 m stran od Koče v Krnici, ki smo jo pustili na levi. Nadaljevali smo do poti, ki od koče pelje proti Malemu Tamarju in dalje mimo Ruskega križa do avta.
Sneg se prične že v Kranjski gori, od parkirišča smo brez problemov hodili s smučmi, pri spomeniku umrlim v gorah je že prava zima. V nadaljevanju je snega še več, v zgornjem delu najbrž slab meter. In to vsaj 40 cm čistega pršiča na staro podlago, brez vetrnih nanosov ali klož. Številne skale v hudourniškem območju skoraj da niso motile, izjemna smuka je bila skoraj do Pišnice, kjer se je v strugi sem ter tja predrlo med skalami in posameznimi ruševnatimi vejami, a je nekako šlo. Pot do Koče v Krnici je zratrakirana, tudi na veliko veselja sankačev in sprehajalcev. Od Ruskega križa smo, sicer z rednim poganjanjem smučali po cesti, a popolnoma brez težav, le en ali dva avtomobila sta po zaprti cesti prišla naproti.
Videli smo kakšnih 25 turnih smučarjev, borderjev s krpljami ali peš, split borderjev... Vreme je bilo oblačno, zgoraj nekoliko megleno s posameznimi snežinkami. A nič hudega, saj že dolgo nismo smučali po tako izjemnem pršiču!