Potep po brezpotjih pod Križevnikom nad Robanovim kotom

Naslov današnje ture bi lahko bil kar zgornji od Katje, s tem, da bi dodal še pristop na Križevnik.
Z bratom sva se včeraj zvečer na hitro (kot običajno) dogovorila za obisk oziroma bolj potepanje po Križevniku. Ker sva levi del z bivakom in pristopom po Reševalni smeri opravila že pred časom, sva danes šla pogledat, kako zgleda še pristop po desni strani, z Robanove planine.
Začela sva pred leseno ograjo Robanove planine in se usmerila v levo čez strugo v gozd proti izraziti grapi. Glede na opise, ki so na voljo (Brezpotja, V. Habjan), moram reči, da je bil bolj uporaben opis od Janeza Trogarja. Morda bi bilo spodaj najboljše začeti kakšnih 150m pred ograjo in se usmeriti v grapo na drugi strani struge, v gozdu. Kakorkoli, grapo sva takoj našla in se po njej vzpenjala kar nekaj časa. Je kar udobna, kamni stabilni, brez odvečnega proda. In ne preveč strma. Tu in tam je potrebno malo poplezati.
Vmes sva tam, kjer je odcep za bivak (sem ga tudi raziskal), šla še po stezici desno na razgledni pomol. Ko se je grapa zaprla, nisva iskala lažjega obvoza po desni strani (sva se pa vračala tam), ampak sva kar v levem kraku grape zlezla navzgor (težavno) in prišla na vmesni grebenček in za njim do globokega brezna. Nad njim po strmi grapi in potem po "udobni" poti po gredini na greben. Na terenu samem imamo občutek, da je to vse kaj drugega, kot široka gredina. Na vrhu je izstop na jasici, kjer je križišče poti.
Po počitku na toplem soncu na vrhu, sva se zopet spustila v mrzlo, senčno ostenje Križevnika. Pod skokom grape (cca 200m) sva zavila po stezici desno proti glavni steni Križevnika (bivak). Pod bivakom sva prečila grapo in nadaljevala po običajni "poti" alpinistov, ki obiskujejo steno Križevnika. Pot je bila v spodnjem delu težje sledljiva zaradi listja. Kljub temu sva po dobrih osmih urah turo zaključila pri Robanu.
Kljub novembru krasen dan za takšno turo!

Zdravo
Ko enkrat prideš do brezna je potem čisto lahko poiskati prehod do vrha.
Je pa lahko polno težav pri povratnem prečenju desno kot sta ga naredila vidva. Mi smo enkrat prišli do te " Centralne grape " pod plezalno steno. Samo, smo se potem vrnili nazaj v pristopno grapo in po njej v Robanov kot. Ta široka stena Križevnika je zelo prepletana s potmi, ki se pa tudi kar naenkrat končajo in za tistega, ki mu ni znano je lahko precej težavno.
lp

Stečin je res veliko, gamsi pa bolj previdni. Sva slišala samo njihove žvižge.

Čeprav sem po potki od bivaka že hodil nekajkrat, sva v zadnji grapi, ki je bila precej zasuta (se je ne spomnim takšne), že malce iskala potko. Sem bil prepričan, da gre potka po desni strani grape navzdol, pa jo je brat opazil na levi...
Pod stenami pa se stečina tudi nadaljuje v smeri Turnice... Kako daleč, ne vem.

Tudi zgoraj nad skokom pristopne grape pod stenami se vije potka proti Žvižgovcu.
Verjetno tista, ki ste se ji vi zadnjič priključili z Robanove planine.

Še nekaj bi dodal. Če ne poznamo sestopa po Reševalni smeri z vrha Križevnika, je ta sestop do bivaka dokaj preprost in hiter. Ima samo to pomanjkljivost, da te dostavi v grapo pod bivakom precej nizko.

Lp

Dogajati se nama je začelo včeraj v prekrasnem jutru. Z najino turo sva začela na parkirnem prostoru pred Robanovo domačijo. Ko začneva jemati stvari iz avta Milan ugotovi, da je pravi nahrbtnik pozabil doma. Ostale stvari ima itak vedno v avtu. Torej je samo brez hrane in pijače. Prijaznega Robana prosi za kakšno prazno plastenko, dobi pa kar polno in to vode z okusom. Sva bila prav presenečena, da v tako čistem okolju ljudje kupujejo vodo. Hrana pa bo tiste malo moje na fifti-fifti. Do strmine za partizansko bolnico sva bila že oba vsa prepotena, saj je bilo v zraku kar precej vlage. Malo nad bolnico dohitiva dva alpinista med postankom s katerima malo poklepetava, nato pa onadva odbrzita naprej, midva pa za njima. Kmalu smo pod grapo, ki vodi navzgor do alpinističnega bivaka. Pri premagovanju le te je potrebno kar nekaj zbranosti. Ni kar brez veze na eni steni napisano, da je to pot za alpiniste. Pod steno malo pred bivakom spet malo poklepetamo. Povesta nama, da je stena še bolj pokončna kot pred 30 leti, ko sta bila nazadnje tu. Plezat sta šla smer Sivi vrag tež. VIII, ki jo je prvenstveno splezal legenda Franček Knez in je imela do danes samo par ponovitev. Zaželimo si srečno in vsak po svoje dalje. Onadva še bolj kot navpično navzgor, midva pa v zelo dolgo prečenje proti Žvižgovcu. Spomnil sem se Dragovega opisa s precej nizko dostavo pod bivak, zato sva od bivaka nadaljevala kar pod ostenjem Križevnika. Prečnica je zaradi velike izpostavljenosti in strmine nad centralno grapo kar huda in ne popusti vse do poti, ki pelje na Križevnik z Robanove planine. Tam sem zavriskal v smeri bivaka in dobil vrnjen vrisk plezalcev v steni. Od Alenke in Zlatkota, ki sta se potepala malo višje, sva ravno tam tudi dobila pošiljko toče. Imela sva vsega: prečenja številnih strmih skalnih grap, velike izpostavljenosti, prepadne stene pod nama, prečenja snežišč, zvedavih gamsov, čudovite razglede, ruševja, pitja snežnice, postavljanja možicev in še mnogo lepega. Druga že poznana polovica prečenja je bila lažja, a z vsem prej naštetim. Ko sva končno na Žvižgovcu zaključila to zares lepo dolgo prečenje s pogledom na prehojeno, sva si močno stisnila dlani. Tudi nekaj malega se je še našlo za pod zob. Sestopila sva po markirani poti in po 12h zaključila to lepo turo.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez

Dobra "pot" in lepe slike. Mene zanima še pot iz Robanove planine na Križevnik... menda ni tako zahtevna, vendar je težko najti izhodišče, tako kot vse iz Robana
Pa varen korak vsem raziskovalcem teh koncev

Hvala medo*!
Izhodišče poti za katero te zanima je kar lahko najti. Začne se pri lesi na cesti pred Robanovo planino. Tam greš levo ob ograji, se spustiš v strugo Bele in na drugi strani struge prečiš približno 100m po gozdu v levo do grape. Nadaljuješ navzgor po grapi. Ko se zgoraj grapa zapre se še malo povzpneš po desni strani in prideš na dobro vidno stezico. Desno gre proti Žvižgovcu, ti pa greš levo za Križevnik. Takoj spet prečiš grapo po kateri si prišel in nadaljuješ prečno v naslednjo grapo in po njej strmo navzgor. Takoj na začetku te grape je na levi strani globoko brezno. Naprej navzgor steze skorajda ne moreš več zgrešiti, saj je zelo dobro vidna. Je pa lepo vrisana malo višje na Dragovi sliki(desna navpična linija). Manjka le izhodišče.
Lp in varen korak izpod lepih Golt, Janez

Medo, na spodnji sliki pa je vrisan tudi začetek poti.
Sicer pa je Janez zelo dobro opisal "pot". Boljše, kot je v vodnikih. Če se držiš tega opisa, ne prestopiš stopnje težavnosti plezanja (I).
Janez, tista prečka od bivaka pa verjetno ni enostavna - tako, kot spodnja, kjer je stezica. Na potko od Robana sta prišla verjetno precej visoko, nad breznom?

Hvala Dprapr in Janez, sej bi se spoznali, če bi uspel prit na Geppojev piknik. Bi se morali enkrat dobit na kupu vsi ljubitelji logarskih brezpotij
Lp in varen korak, Medo

Drago, prečnica je huda ampak še gre brez opreme. Na stezo od Robana sva prišla točno tam, kjer se konča grapa nad breznom. Bomo morali enkrat skupaj tja gor na potep.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez

Še ena tura, ki ti vzame sapo . Čestitke obema za vztrajnost in dobro orientacijo v vseh tistih grapah ter prečnicah.

Bravo, fanta! Tura z velikm T.

Parkirala v Robanovem kotu ob 5:30 uri.
Jutro še precej sveže in prijetno za hojo. Na Robanovi planšariji se osveživa s svežo hladno vodo. Preko Jeruzel po markirani za Korošico. Pot brez posebnosti in sneg ni ovira. Pod Žvižgovcem zavijeva levo skozi okno. Prečnico narediva vsak po svoje. Izbereva si vsak svojo težavnost prečenja. Pri snežni zaplati se dobiva. Snežne zaplate se lotiva ob steni. Trudiva se po mokrem spolzkem kamenju. Pred koncem ugotoviva, da bi jo mirne duše lahko spodlezla. Sledi strm vzpon do Hudičevih travnikov. Počijeva in se spogledujeva z Omatniki pot Devicami. Te prečiva brez težav. Tudi maloštevilne zaplate snega nama niso v posebno oviro.
Sonce že močno pripeka in odločiva se za spust po poraščenem grebenu. Pot sicer dobro poznava a naju je kljub temu še vedno presenetila vertikala spusta. Razbita, krušljiva stena, kjer ti vse ostane v rokah ali se pa kotali izpod čevljev me je napsihirala. Kljub temu strmina in nevarnost zdrsa ne popušča do zadnjega metra, ko stopiva v izhodno grapo. Osveživa se z hladno vodo in še urca hoje naju čaka do Robanove domačije. Po cck. 9 urah sva pri vročem avtomobilu.
Zelo zahtevno, tako orientacijsko, kakor tudi fizično
lp

V tem ostenju, levo nad Robanom, dobiš občutek majhnosti, kljub temu, da ima greben skromno višino. Jeseni pa je tu pravi hladilnik. Vama kar zavidam tamkajšno pohajkovanje.
Sedaj je veliko opojno dišečega in živo rumenega nagnoja. Zadnjič sva bila pod Corsijem "čist tamošna".

In ta občutek je prijetno doživljati... Divje in fantastično..in kako lepi kraji...

Ko si med številnimi grapami, stolpi, nad navpičnimi stenami, nad tabo pa prav tako mogočno ostenje, se resnično zavedaš kako si majhen v tem divjem pozabljenem svetu. Pa precej truda in poznavanje je potrebno, da se zopet vrneš v Robanov kot...

Janezovem opisu pristopa iz Robanove planine bi dodal še par detajlov. Po grapi se vzpenjaš eno uro da prideš do tam kjer se grapa zapre. Vmes sta dva težja skoka, ki jih lahko obideš. Že kakšnih 50 metrov preden se grapa zapre se usmeriš desno navzgor mimo ruševja, čez trave in višje skozi gozd na greben. Na grebenu ujameš stečino, ki te pripelje do prečne poti. Pot je tik pod steno. Ko se spustiš v grapo po kateri si prišel, se vzpneš po njej še kakšnih 30 metrov in potem zaviješ proti levi na grebenček (brez poti). Ko si na grebenčku se ti pokaže potka, ki te privede točno do brezna in grape. Na vrhu grape zaviješ proti levi in prideš do potke, ki te vodi v levo. Potka je večinoma dobro vidna, sem in tja se izgubi v travi, požagane veje so dober smerokaz.
Ta opis pristopa ne ustreza Habjanovemu opisu v brezpotjih. Jaz bi rekel, da je njegov pristop še eno grapo bolj levo.

Habjanov opis govori o pristopu spodaj po grebenu desno od grape do mesta, kjer se priključi potka za bivak pod Križevnikom. Tam zavije v grapo in po njej do zapore. Pri zapori pa levo in ne desno navzgor. Je malo težje kot po desni!
Nad breznom pa je zopet po isti poti.
Zanimivo pa je, da ne omenja brezna, ki je zelo markantna točka poti. Morda je šel po grebenčku do sten in zgoraj prečil grapo in je zgrešil brezno. Vendar kljub temu omenja dolinico(?), ki je verjetno podrta grapa nad breznom.
Njegovi opisi so, naj mi ne zameri, včasih preveč dolgovezni in zakomplicirani. Jih je pa v veselje vzeti v roke po turi.
http://www2.arnes.si/~mcuder/ sta bolj skopa v besedah in veliko bolj natančna!

Drago na skici od Habjana je njegova pristopna grapa zarisana eno grapo bolj levo (glej svojo sliko). Tam je pot čisto druga. Zadnji del poti se oba pristopa združita.

Na njegovi skici je res začetek v grapi bolj levo!?
Ampak v zapisanih opisih je pa "njegova pot" zagotovo desno od pristopne grape. Lepo opiše tudi razgledno ramo s skalami (na moji 1. sliki) in prehod levo po stezici v grapo pod zaporo. Tudi pri sestopu omenja to mesto v grapi, kjer je tudi odcep za bivak.
Po moje se skica in opis ne ujemata!

V spodnjem delu sem jaz tudi hodil po grebenu desno od grape (takoj za prvim skokom). Poti tam ni bilo nobene, nobenih požaganih vej. Pod Križevnikom imaš en kup zapor v grapah, razglednih ram s skalami itd. Važno je ,da potek poti ustreza opisu, tega tu ni.