Aj, jaj, jaj.........VODNIKOV DOM na Velem polju!!!!! V petek popoldne smo se povzpeli iz Rudnega polja do Vodnikovega doma, da bi tam prespali in se naslednji dan podali na zgoraj opisano prečenje. Že prej smo rezervirali mesto po telefonu, obvestili ponovno v petek zjutraj, da pridemo proti večeru.........Pridemo do tja in kaj ugotovimo, da je že vse polno. Poslali so nas do spodnje planšarije, kjer smo našli še štiri pohodnike, ki so bili v isti situaciji. Tam smo ugotovili, da so skoraj vsa ležišča zasedena in da planšar sploh ni bil obveščen o našem prihodu. Meni je šlo dobro, saj se je našlo še eno mesto. Ostali pa so morali spati v bližnji leseni kočici, ki je občasno tudi kapela, še kar udobna. Toda, kaj ko je primanjkovalo odej, mi pa nismo imeli sabo spalnih vreč............No prvo noč je bilo malo --precej mrzlo za nekatere, je bilo pa boljše naslednji dan, saj smo se kar fajn segreli na dolgi turi. Naslednjo noč pa smo dobili vsi mesto v planšariji. V končni fazi smo ugotovili, da je tam še zelo bolj udobno, prijazno in domače kot pa v Vodnikovem domu. Starejši, a zelo mladosten in vitalen par, skrbi za 65 krav, pa še občasno ponuja prenočišče, pripravi zajtrk z domačim kruhom, maslom in mlekom, za kosilo in večerjo ti skuha odlične žgance s kislim mlekom............skratka bil je neprijeten začetek z odličnim koncem. Prijazen oskrbnik nam je zelo zgodaj zjutraj nakazal pravo pot, ki nas je pripeljala do planine pod Mišelj vrhom. Tu smo videli trop gamsov, ene trinajst jih je bilo..........Ko smo dospeli do ruševja, nas je velik možic usmeril desno na neoznačeno pot. Pot nas je čez travnato ravnico pripeljala v gruščato grapo, na melišče in na travnato sedlo. Od tod je našo pozornost prevzel Triglav v vsej svoji lepoti. Zavili smo levo proti vrhu, malo iskali najlažji prehod in se po grapi povzpeli do položnejšega terena in do vrha. Tu sta nas dohitela še dva mladeniča z Jezerskega, tako da smo pot nadaljevali občasno skupaj. Hoja po zelo razglednem grebenu nam ni povzročila večjih težav in dokaj hitro smo se znašli na zadnjm delu vzpona, ki ni težaven. Naš prijatelj je ta zadnji del opustil,ker je neprespana noč zaradi mraza pustila svoj pečat. Po sestopu z vrha po isti poti, smo zavili levo proti Doliču in po slikoviti Velski dolini ponovno dospeli do planšarije, kjer je gospa Tina poskrbela s toplo besedo in dobro hrano, da smo nadoknadili izgubljene moči. Naslednji dan smo se poslovili z izredno lepimi občutki in poleg telesa je bila nahranjena predvsem duša.
