Prisojnik

Danes po Kopiščarjevi gor, po slovenski navzdol. Ostalo je le eno snežišče, ki se ga da obhoditi. Gneče ni bilo.

V torek sva se kljub dogovoru v službi z mojo partnerko odpravila na Prisojnik.Ker sva v lanskem letu že obdelala Kopiščarjevo in Grebensko,sva se odločila za manj obiskano pot čez Kajzljevo škrbino.Že precej nad škrbino sledi klic in treba je bilo obrniti.Ko sva bila že nazaj tik pred odcepom za Slovensko pot pa zopet klic,da se je zadeva v službi rešila.Spogledala sva se in brez besed zavila gor po Slovenski.Že skoraj na vrhu sva videla,da sva bila tik pod sedlom,nad katerim se po cca 100m priključi pot čez škrbino Slovenski in bi bil spust tukaj čez hitrejši in lažji.No kljub zapletom sva vrh osvojila.Na vrhu je bilo bolj hladno kot toplo in tudi brez kašnega pretiranega obiska.Pot brez posebnosti.Kot sva potem videla iz sedla pa se hitro spodaj pod sedlom po poti proti Kajzljevi škrbini nahaja manjše snežišče.Ker sva prej obrnila malo pred njim ne morem določiti njegove prehodnosti.
Kljub hladnemu vremenu sta potem ob analizi dneva na terasi na Vršiču še padli dve pivi in dve kave.

Zanima me vaše mnenje, bil sem na Špiku (gor mimo krnice dol čez kačji greben). Zanima me, če je na prisojnik po slovenski poti bolj zahtevna tura kot omenjena na Špik?

Ni. Jaz ti priporočam vzpon po grebenski. Je morda malenkost zahtevnejša, ampak če tam nisi imel problemov, jih najbrž tudi tu ne boš.

Po grebenski? Je lažja od slovenske poti? Oziorma na kateri poti od teh dveh so bolj izpostavljena mesta?

Že samo ime poti/smeri pove katera pot ima bolj izpostavljena mesta
Srecno

Grebenska na Prisojnik je precej bolj izpostavljena, kot Slovenska, ali kot markirana pot na Špik.

A je pot do Kajžljeve škrbine dobro označena?
Pred mnogo leti ni bila, pa še megla je takrat naredila svoje.
Bo treba ponoviti.

https://tomazsarc.blogspot.com/2020/08/prisojnik-182020.html

V soboto sva z spremljevalko predelala Hanzovo pot na Prisojnik.Za razliko od nepopisne gneče na Triglavu prejšnji vikend je bila to precej osamljena tura,a lepa in uživaška.Še po ostalih poteh pa je bilo na vrhu precej gornikov.Snežišča je samo še za vzorec tako,da se zimske opreme do sneženja ne rabi.Sestop po Slovenski in potem na štop do Koče na Gozdu.Ustavil nama je prvi kombi.

Zdravo,
sta Kopiščarjeva in Jubilenja pot še vedno zaprti?

https://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=1975

Malce poglejte po forumu pa boste našli odgovor.

@Strujo
Kopiščarjeva je po informaciji s strani PD Jesenice ponovno odprta od 22.8..
http://www.pdjesenice-drustvo.si/sl/?subpageid=4&contid=369

Jubilejna je še vedno zaprta.
https://stanje-poti.pzs.si

Zdravo, hvala za pomoč.
Danes šel po Kopiščarjevi, lepo urejena. Nekatere jeklenice so videti nove.
Je pa res da je kar zahtevna, se znajo trest noge

Kljub temu, da je sedaj vreme zagodlo, s kolegom upava, da se do vikenda 10.-11. "popravi", v smislu kopne in suhe poti na Prisojnik. Če ne, odpade!
Ideja je grebenska gor, južna (slovenska) dol. Ali obratno.

Me pa zanima ali je ta pot primerna za nekoga, ki ima kar nekaj kilometrine po gorah, a najbolj zahtevni vzponi so samo:
Bovški gamsovec (in Stenar) čez Sovatno (gor-dol),
Kredarica s Pokljuke (gor-dol),
Mala Tičarica proti Dvojnemu jezeru (dol),
Storžič po JZ grebenu (gor),
Brana preko Kam. sedla,
Begunjščica čez Kalvarijo (gor),
greben Jež-a proti Zvohu nad Krvavcem.

Bolj problematičen je vedno spust zaradi strahu pred zdrsom, padcem, če ni levo-desno nič za prijeti!

Pot je primerna, še najbolj problematični del je grebenska od sprednjega okna do vrha. Na slovenski je pa nekaj malega zajle in klinov, nič zahtevnega.

Meni se je zdel predel Dovška vratca - Bovški Gamsovec bolj zahteven kot ti dve poti na Prisojnik.

Je pa padel zdej sneg...

Strinjam se z nejckov, Dovška vratca - B. Gamsovec je tehnično težja kot grebenska, pa izpostavljenost je večja na grebenski, ker je pomembno za možebitni strah od višine.

Problem niso zajle in klini oz. tehnična zahtevnost, ampak izpostavljenost brez možnosti se česa oprijeti razen tal, t.i. "prosta" višina.

Zajle in klini so kul zadeva in se je veliko veselje po njih vzpenjati ali spuščati. Plus tega dajo samozavest.

Lani na B. Gamsovcu se spomnim, da mi je bilo najbolj neprijetno (malo mehka kolena na trenutke) nazaj grede od začetka vrha navzdol po ozki strmi potki do prvih zajl, in potem po koncu tehnično zahtevnega dela zopet na ozki potki, ki se cik-cak pne nad prepadnimi Kriškimi podi. A na srečo je tam desna stena gore katere se lahko "držiš" za večjo sigurnost. Gor sem šel kot gams, dol pa na trenutke kot stoletnik A občutek uspeha je bil nepopisen
Tudi npr. Storžič po JZ grebenu, ki je kar zračen, sem šel gor bp., dol pa ne bi izbral za povratek, ker je kar strašljiv pogled na zelooo strma travnata pobočja in strahu pred zdrsem. In sem šel po Z žlebu.

Res pa, da je kolega bolj izkušen gornik, brez strahu pred višino in mi je to v veliko psiho. olajšanje. Ampak ne bi pa rinil z glavo skozi zid.

Nedelja, 4.4.2021 - Prisank po grebenski

Parkiral sem na Vršiču in moral najprej s parkirišča splezati 2m visoko da sem sploh prisel na pot proti Ticarjevemu domu. Podlaga beton tako da sem bil zelo vesel da se bom verjetno izognil gazenju. Kar lepo sem napredoval in hitro prišel do razcepa poti proti oknu ali pa proti grebenski. Tam sicer se nisem natikal derez, verjetno pa ne bi bilo nič narobe če bi jih. Tako sem prišel do prve grape in še malo razmišljal da bi se dalo, potem pa sem raje potegnil malo naprej do druge grape kjer gre ponavadi zimska pot. Pot je zgazena, stopnice so (bile) narejene in tako sem palice zamenjal za cepina, nataknil čelado in dereze ter se malo razgledal naokrog.

Mojstrovke je začelo zapirati in upal sem da bo na Prisanku bolje. Ampak višje ko sem šel, slabše je zgledalo. Pojavilo se je tudi nekaj snežink tako da... bo kar bo. Na vrhu grape se je proti Triglavu se malo svetlikalo tako da sme upal da bo vreme super - kot je bilo napovedano. Takoj nad grapo sem videl da je ta stran precej spihana, oziroma je sneg ze pobralo - pot proti oknu je kopna dokler gre po grebenu, ko pa zavije proti oknu pa spet sneg. Tako sem snel dereze, šel naprej, prišel do snega, spet nataknil dereze in tudi Žak me je dohitel, tako da sva se po krajši debati dogovorila da pot nadaljujeva skupaj.

Mimo okna se spleza po skali, potem pa naravnost proti grebenu kjer srečava planinca ki je že sestopal. Nekam bel je bil okrog obrvi in rekel da kar fino piha na grebenu. Tako sva potegnila do grebena, videla da fino piha in se umaknila par metrov nižje. Sledilo je preoblačenje, menjava rokavic in potem pogumno naprej. Na grebenu je na treh (ključnih) mestih skala tako da si pomagamo s klini, ostalo je lepo zasneženo. Na enem mestu se tudi vidi kako se bo opast odlomila, tako da pazljivo. Proti vrhu sva zavila z grebena bolj vodoravno saj je tam več snega in potem zadnjih nekaj metrov navpicno popikala do vrha.

Na grebenu JE pihalo. In zaprlo pogled. Tako da se nisva zadrževala predolgo in sva začela sestopati. Takrat se je pa začelo odpirati, postalo je razgledno tudi veter je malo pojenjal. Ko tako odpre pogled je tudi veliko bolje vidno da če se spotakneš gres zelo hitro dol do... Kranjske Gore verjetno. Tako sva sestopila z grebena in mimo okna raje obvozila spodaj da nisva z derezami lomastila po skali, potem pa nazaj na pot in ob zanimivih debatah do avta. Srečno!