Vršič je bila običajno zgolj moja vmesna točka, kar se izhodišč za gore tiče, saj me je nekako vedno bolj vleklo na soško stran. Obiska Mojstrovk, Nad Šitom glave in Slemenovih špic zaradi krajših razdalj ni potrebno tako skrbno načrtovati, kot tur na katerega od njihovih višjih »kolegov« v teh koncih, v manj »zasedenih« časih (kar se števila obiskovalcev na Vršiču tiče) pa so to običajno moje »popoldanske gore«.
Tako je Prisank oz. Prisojnik ostal nekako »pozabljen« ali »za kdaj drugič«, saj so bili vrhovi nad Sočo bolj zaželeni, pri izvedbi popoldanske ture pa bi me vedno lovila ura, kar nikoli ni dobro. Tudi množičen obisk tega, Vršiču bližnjega očaka, me je vedno nekako odvračal od načrtovanja poti nanj…
A to soboto sem se nekako »prisilil«
in zjutraj parkiral na prelazu. Pretirane gneče (še) ni bilo, še kavica pri Tičarjevem domu – in... Sovna glava je ponudila prve širne razglede, ki jih na celotni poti res ni manjkalo. V senci Vrha Kraj sten napredujem do križišča poti Na Robu, ko se usmerim na Grebensko pot na Prisojnik, kjer se strmina zares prične. Sončne trave kmalu zamenja bolj kamnit teren in kmalu sem pri Prednjem oknu, za njim pa se začne zahtevnejši del poti, ki je pa opremljena z varovali v zelo dobrem stanju. Do vrha je od Okna še kakšno uro grebenčkanja, kmalu je sledilo uživanje ob razgledih na vse strani.
Sestopil sem – prehitro, da bi mi Darinka lahko pomahala z Razorja
– po Slovenski (južni) poti, kjer je bilo potrebno prečiti le eno snežišče, ki pa ga – glede na trenutne temperature – kmalu ne bo več. Če sem ob vzponu srečal kar nekaj pohodnikov in plezalk (ja, v glavnem so bile nežnejšega spola
), sem ob spustu prve ljudi srečal pod Sovno glavo. To sem za konec obhodil po (JZ) potki pod njo, ki je začinjena z nekaj peščenimi grapcami – no, za čisti konec pa je poskrbel radler pri Poštarskem domu, kjer sem nazadnje sedel še v olivno-sivih časih…
Obe poti sta dokaj dobro označeni in tam, kjer je to res potrebno – dobro zavarovani. Vreme je bilo tisti dan sončno, kar zna poti narediti kar vroče, a so bile zahvaljujoč vetru težave zgolj površinske narave, brez globinskega kuhanja
, prvo vročino sem začutil šele zadnjo uro poti. Naslednjič pa spet na soško stran