O razmerah: Pot Gobavica (Mengeška koča), Debeli vrh (nad Dobenom), Rašica je blatna le na nekaj odsekih, bolj posledica uživanja gorskih kolesarjev, ni pa hujšega.
Vtisi ne o razmerah: Nižji hribčki so žal že kopni, vendar v pomladnem času so njihove lepote drugačne. Zato sva šli v soboto (že malo pozno) popoldne še malo med zvončke na lokalne hribčke, da malo zamenjava vsakodnevno smer. Na Gobavici (Mengeški koči) smo jih včasih nabirali ob osmem marcu in tudi letos so ob pravem času. Prava paša za oči. Prav zanimivo je, da jih je vse polno na Gobavici, na poti naprej pa vse do Rašice nič.
Ker nisva ogledovali samo zvončkov, ampak tudi na dolgo poklepetali z dvema (od štirih, ki sva jih srečali) znancema, sva ob začetku grebenske poti podvomili, da bova na vrhu pred nočjo. Ampak, ker sva že en dan prej morali zaradi noči prej obrniti, se tokrat nisva hoteli vdati. Pa tudi lučka je bila med opremo. Skromna tolažba zame, ker nisem ravno ljubitelj noči v gozdu. Če ne gre drugače, pa tudi to preživim. O tem, da imam s seboj najbolj neorientirano osebo na svetu, pa skoraj raje nisem razmišljala. Res je, da nisva ravno novinki na tej poti. Ampak noč…
Grebenske poti kar ni hotelo biti konec, res je speljana čez vse možno grebene. Seveda je bila zato prava tema, ko sva prišli do stolpa in namesto, da bi za nagrado lahko uživali na klopci v ogledovanju zvezd in lunini svetlobi, naju je veter pregnal do doma na Rašici. Iz preventivnih razlogov sva si privoščili »smrekce« in vprašanje: »Od kje sta se pa vidve vzeli?«, še danes izvablja nasmeh na usta. Vrnili se nisva tja, da naju ne bi kaj vzelo, ampak sva se sprehodili do vasi Rašica in naprej do Gameljn. Od tam naprej pa deluje že Urbana … in do »šmarnogorkine« kave ter njenega prevoza na izhodišče ni bilo več daleč.