Nikoli mi ni dolgčas na teh mojih samotnih poteh. Vedno doživim kaj lepega in zanimivega. Najbolj me na teh poteh razveseli srečanje z živalmi. Največ se jih da videti na samotnih malo obiskanih poteh. Zato danes izberem pot čez Teme na Rjavino. Tam nekje do pastirske koče je bilo kar živahno, vsem se je mudilo na Triglav. Ko zavijem desno proti Staničevemu domu ostanem sama. Čez nekaj časa zapustim tudi to pot, in zavijem na stezico, ki me čez prijetno dolinico popelje v samoto. Kadar se je malo izgubila in nisem vedela kam sem opazila možica ali malo naprej spet stezico. Tam kjer je treba zaviti levo stojijo, kar trije možici en za drugim.
Lepo mi je šlo, izbirala sem prave prehode in kmalu sem na meliščih pod Rjavino. Do tam je pot prav lahkotna.
Povzpnem se po izpostavljeni kozji stezici na Teme. Na Temenu pa strme zelo strme trave. Niti na misel mi ne pride, da bi tam posedela. Čimprej stran od tod, tja gor med skale. Hitro stopam preko strmih trav, a jih zlepa ni konec
Šele visoko gor, ko pot postane bolj kamnita malo oddahnem
Pogledujem nazaj na drugo stran doline, proti prepadnim stenam Tosca in Draških vrhov. Še dobro, da so s Pokljuke tako pohlevni drugače nikoli nebi stala na njihovih vrhovih.
Ko sem s takimi mislimi počasi nadaljevala proti vrhu, sem opazila visoko zgoraj tik pod vrhom Rjavine mogočno rogovje kozoroga. Videlo se je le rogovje kako se premika zdaj sem, zdaj tja. Bo ja počakal, da prisopiham tja gor, res sem si ga želela videti bolj od blizu.
Počakal me je, ležal je tik ob poti le kakšen meter stran. Bom šla pa malo bolj levo si mislim. Ja vraga, tam je bil že drug s prav takim rogovjem. Bilo jih je več, čez celo strmino so bili. Malo postojim potem počasi nadaljujem, kar med njima se sprehodim drugače ni šlo. Enega od kozorogov je to tako zabavalo, da se je kar malo smehljal
Malo višje sedem med skale in jih nekaj časa opazujem. Medtem je Rjavino vse bolj zakrivala megla.
Na vrhu je pihal mrzel veter, zato se gori ne zadržim prav dolgo in se preko grebena spustim na Dovška vratca. Čez melišče se podričam do markirane poti, po kateri se spustim nazaj v Krmo.
Med potjo si poiščem prijeten razgleden prostor in si privoščim počitek in malico
Medtem mimo pridejo trije pohodniki, sem jih bila prav vesela, saj že več ur nisem srečala nobenega človeka. Del poti v dolino smo nadaljevali skupaj.
Bila je čudovita tura, ki mi bo še dolgo ostala v spominu
Lep pozdrav vsem.