Predvčerajšnim (sreda, 3. marca) iz Laškega rovta po cesti do Javorja in naprej na Planino Suha. Čez Lepo Suho po žlebu na preval med Malo Rodico in Rodico in po zahodnem pobočju na vrh Rodice. Nazaj s smučmi do konca ceste in levo do Planine Storeča raven in po Storečim vrhom do zadnje strmine pod postajo Rjava skala. Nazaj po isti poti.
Cesta je bila zasnežena od višine pribiližno 600 metrov, kakih 800 metrov od Laškega Rovta. Sicer močno pomrznjena zaradi blage naklonine ni delala težav pri hoji s smučmi, sem se pa iz previdnosti izognil strmi in prav tako pomrznjeni bližnjici pod Javorjem. Pod Bukovsko dolino sem si pred strmim in prav tako trdo pomrznjenim in s smučmi zdrsanim gozdnatim pobočjem nadel dereze in jih že precej pred Planino Suha snel. Čez žleb nad Suho in zadnjih 300 metrov do vrha sem prav tako hodil z derezami, menjaval se je delno ojužen, ponekod pa popolnoma trd sneg.
Po skoraj enournemu čakanju na vrhu se je okrog enih na izrazito prisojnih pobočjih sneg toliko ojužil, da je omogočal lepo smučanje. Na osenčenih straneh pa je bil še vedno trd, a so smuči dokaj dobro prijemale. Na cesti pod Javorjem se mi je zdelo škoda dneva, zato sem jo ubral po levem kraku proti Planini Storeča raven, od tam pa pod Storeč vrhom proti postaji gondole Rjava skala. Bila je že pozna ura, pa tudi nepoznana, sicer le kakih 50 metrov visoka strmina malo pred postajo mi ni preveč dišala. Zato sem se obrnil in deloma odsmučal, deloma pa hodil nazaj do dolinice Velike Suha, od tam pa s primerno hitrostjo po prijetno ojuženem snegu do avta. V spodnjem delu sem na cesti moral dvakrat odpeti smuči.
Prijetna celodnevna tura je prinesla kakih 27 kilometrov poti in slabih 2000 metrov vzpona in seveda ravno toliko spusta. V času obilno zasneženih in neprevoznih gozdnih cest pač tipično potepanje v Bohinjskih gorah. Ni kaj. Dan je bil prekrasen, sončen, na vrhu skoraj nič vetra. Srečal sem kakšnih 10 turnih smučarjev. Bistveno manj, kot jih je bilo v nedeljo na primer na Velikem Draškem vrhu, kjer sem na zgolj eni sliki naštel okrog 150 navdušencev s turno opremo v strmini zadnjih nekaj sto metrov pod vrhom. In od katerih jih je vsaj tretjina opremo nesla tudi dol
(kot sta mi povedala prijazna možaka, ki sem ju srečal, ko sta se s srenači vztrajno vzpenjala po strminah Rodice..).