Po nič kaj dobri napovedi si nisva obetala kaj posebno lepega dneva, ampak po enem tednu je bilo pa že treba spet vsaj malo migat
. Zjutraj se zapeljeva proti Trbižu in se po romarski poti podava na Višarje. Gosta oblačnost pomešana z občasno meglo je bilo tisto, kar sva pravzaprav pričakovala, zato nisva preveč razočarana. Spodnja tretjina poti je kopna, potem pa se začne sneg. Debelina snežne odeje z višino narašča, na Višarski planini in naprej proti vrhu ga je že od 30 – 50 cm. Pot je shojena, zato ni težav. Občasni pogledi na koščke sinje modrega neba naju navdajajo z optimizmom…mogoče pa le ne bo tako slabo? In končno prideva na sonce, vendar razgledov še ni nobenih. Na odcepu za Kamnitega lovca se izkaže, da je očitno tudi pot nanj že shojena, ampak ker že veva, kako je tam gor v megli
, se mu za danes odrečeva. Potem pa se je kar naenkrat začelo veselje…najprej se je odkril Montaž, potem Poldašnja Špica, pa Viš…ampak razglede sva »lovila« dobesedno na sekunde, ker so se megle podile sem in tja in odkrivale in zakrivale vrhove. Na vrhu pri križu je le rahlo vetrovno. Na klopci za cerkvijo si najdeva toplo zavetje. Sonce je konkretno grelo, zato se zadrživa debelo uro. Potem narediva še en krog po Višarjah, pa nazaj v dolino. In potem še eno presenečenje…najprej uzreva Ponce, prav počasi se odkrivata še Mangart in Jalovec…malo upočasniva korak in počakava razjasnitev in čudovit pogled. Tako, z dnevom sva več kot zadovoljna in vesela, da sva se v oblačnem jutru spravila na pot
. Pa prave konce za potepanje sva očitno izbrala…