11.6. 2019. Iz Kluž še nisem šla. Dario pa tudi ne. Le Marjan je tod že hodil in nam prikazal zgodovino z ogledi ob poti, kjer smo včeraj hodili. Strah , da nas bo ujel dež je bila odveč, čeprav je nekajkrat rahlo rosilo, a kot da se dežnjim kapljam ni dalo več, so ponehale. Ampak mokri smo vseeno bili. Od sopare, ki jo je bilo čutiti v zraku. Kot v savni sta rekla. Ogledali smo si Hermanovo trdnjavo. Šli do kote 1313. Tam je lep razgled na Bovško kotlino, pa klopco so postavili, križ in skrinjico. Nadaljevanje poti mimo zidov, kavern, kjer je v tem času polno cvetja. Lepo speljana pot. Srečali nismo prav nikogar. Še nekaj zaplat snega je proti vrhu. Ostanemo nekaj časa. Niti ob sestopu nismo imeli dežja. Še veter je ponekod malo pihal in hladil razgreta telesa. Res je kot pravijo, kjer je volja tam je pot.