Včeraj končno na že dolgo ogledovanem Rombonu po poti od Trdnjave Kluže.
Všeč so mi poti, ki se ne začnejo z grizenjem kolen. Taka je tudi ta, saj sem se po prijetni muletjeri do Hermanove trdnjave ravno prav ogrela. Od tam pa se prične pot kar konkretno vzpenjati skozi gozd. Strmina je za malenkost popustila po približno uri in pol nadaljnje hoje, ko se je z razgledne točke odprl razgled na dolino Koritnice in na vrhove od Jerebice do Mangarta. Više, ko pripelje pot iz gozda in se obzorje z vsakim korakom širi, pa ta sploh ni bila več pomembna. Ob ogledovanju številnih ostankov iz 1. svet. vojne, kraških pojavov in ob vse lepših razgledih sem bila mimogrede na vrhu. Šele na poti v dolino sem se zavedala resniče dolžine, predvsem pa strmine poti. 1676 premaganih višinskih metrov pa so pri sestopu dobro čutila moja kolena.
Kljub obetom jasnega jutra, je bilo ravno obratno. Zjasnilo se je šele popoldan. Okoli vrhov najvišjih so se podili oblaki, tako da bo po popolne razglede, ki se ponujajo z Rombona, še potrebno priti. Zahvaljujoč oblakom, ki so občasno prekrivali sonce, pa je bila pot čez travnata pobočja Rombona manj naporna kot bi bila v žgoči poletni vročini.