»Po zgodovinskih klinih in skobah« sta Mušičeva in Habjan zapisala v podnaslovu poglavja o Skalaški poti v svojem vodniku. In v prvem stavku navajata, da je to ena izmed najbolj zanimivih poti v Karavankah. Dovolj, da je vzbudilo najino radovednost. In sva šla včeraj pogledat, če imata prav
.
Pot je res zanimiva, ravno toliko zahtevna, da »drži na vajetih« pozornost in poleg nog »zaposli« tudi roke – ker je včasih treba prijeti za skalo ali malo »pretepsti« ruševje… Občasno je greben namreč prav pošteno »kosmat«, za prijeten »odmor« med »bitkami« pa poskrbijo gole, mehke, široke, travnate jase, na katerih se sem pa tja kar naenkrat znajdeš in ti kar ni nič jasno od kod so se vzele… Kot bi vse skupaj ustvaril en dober krajinski arhitekt, ki je točno vedel, kje se bo pohodnik že malo naveličal robatega zelenja in bo rabil nekaj mehkega oddiha…
Dolge hlače in dolgi rokavi so na tej poti priporočljivi, sem bila vesela, da sem imela oboje
. Skobe še vedno držijo, tistih nekaj jeklenic pa je še vedno ohlapnih oz. sploh ne pritrjenih na obeh koncih. Skratka, to ni urejena zavarovana pot, nudi pa takim, z malo pustolovske žilice in z nič vrtoglavice obilo užitka.
Ko sva opravila s Skalaško, sva podaljšala še do Vajneža in se skozi Rido vrnila. Če boste šli gor v jasnem vremenu, boste nagrajeni tudi z izjemnimi razgledi. Midva jih včeraj nisva imela. Glede na napoved jih tudi nisva pričakovala. Ampak ker na Vajnežu in tam okoli nisva bila prvič, naju ni nič motilo. Včeraj je bila pomembna »pot«…