Slovenske planine v vseh letnih časih

Včaraj pa sem se podal na Pokljuko raziskovat tamkajšne planine. Pripeljal sem se na Rudno polje in od tam mimo biatlonskega centra po makadamski cesti na planino Uskovnico. Na Uskovnico se pride tudi po lepi gorski cesti iz Srednje vasi v Bohinju. Tja sem pred leti iz te vasi šel tudi po peš poti.Bile so že čisto zimske razmere. Snega ni bilo veliko-tam od 10 do 20 cm. Na cesti so se poznale kolesnice, pred mano pa je že tudi nekdo šel peš. Planina je obsežna. Mislim, da ima od pokljuških planin največ objektov od starih stanov oziroma bolj majhnih hišk, do obnovljenih objektov do skednjov oziroma svisli.Prehodil sem jo podolgem in počes in mislim, da nisem videl cele. tako obsežna je. Posesti oziroma bolj travniki kot pašniki so v glavnem ograjene.Tu še vedno pasejo v manjšem obsegu. Travnike oiroma pašnike pa kosijo.Planina je tudi pozimi zelo obiskana, tako , da jo tudi v globjem snegu lahko obiščemo.Koča je tudi pozimi odprta, trenutno imajo pa dopust.

Druga na vrsti je bila planina Šeh. Domačini jo imenujejo tudi samo Ši ali Šija. Locirana je nekako pod planino Uskovnico na levi strano poleg planine Zajamniki, ki so na desni strani malo višje od nje, če gledao iz smeri Srednje vasi navzgor. Pod njo je še samo planina Četeže.Jaz se šel na njo po cesti, ki se začne malo nad mostom na desni strani , če gremo s planine Uskovnice. Je pa to kar dolga pot-skoraj štiri km. Obstajajo še druga potka, ki poteka od planine Praprotnice,po kateri sem se spustil še enkrat na planino.Planina je nekako razpotegnjena.Do oznake planine je vse na desni strani ceste. Osrednji del planine je lep-spodaj je velik travnik-na obrobju zgoraj pa so stanovi. Višje nad glavno planino pa je še zgornji del z lepimi obnovljenimi ali povsem novimi objekti.

Naslednja planina pa je bila Praprotnica.Na njo šel ko sem se po cesti vrnil nazaj na cesto , ki pelje na Uskovnico in kar kmalu pridemo do prvih hišk na planini. Nisem pa prehodil cele, ker sem se odločil da grem naprej do planine Zajamniki, vendar sem vmes nekje zgrešil pot in prišel na zgornji del planine Šeh.Poleti jo bom šel še enkrat pregledat.

Z vrha planine Šeh pelje neoznačena pot v dolino do Jereke.Pot je potekala v gozdu ,nato pa prek neke planine, kjer je bil v bistvi samo en stan s pomožnimi objekti.Vmes sem šel še prek neke planine tudi z objekti. Na koncu pa sem šel mimo planine Javornice.Ta planina se nahaja nad Zgornjim Podjeljem kamor se spustimo po precej strmem kolovozu.Slikce od planine Javornice dodajam na koncu in pa še od planine, kjer sem posnel samo ta objekt z pripadajočo stavbo.

Na slikah 6, 7 in 8 je planina Javornica. Lepa razgledna planina na poti z Zajamnikov na Zgornje Podjelje.
Planina Pokrovec je povsem drugje - nad Koprivnikom.
Pogosto opažam, da mnoge gore in sedaj planine obiščeš prvič in potem opise poti prodajaš kot suho zlato, čeprav si marsikdaj v zmoti.

Včeraj pa na prekrasen dan mimo planine Lipance. Do planine imamo več poti. Sedaj pozimi je najbolj običajna od Rudnega polja. Poleti pa se običajno štarta že Od planine Mrzli Studenec , kjer zavijemo na desno- je označeno po lepi gozdni cesti. Po tej cesti imamo v nadaljevanju dve možnosti . Nekako na pol poti po gozdu se odcepi gozdna cesta na desno do parkirišča Medvedova konta. Nekako naravnost pa se peljemo do parkirišča Na Rupah. Tu je spomenik NOB. Tu zavije na desno mimo spomenika gozdna pot na planino Lipanca, ki se ji vmes pridruži še pot od Medvedove konte in z Rudnega polja.Seveda pa bi lahko prišli na planino Lipanco z Srenjskega prevala pri sestopu z Viševnika. Včeraj je bila gozdna pot od Mrzlega Studenca do parkirišča Pri Rupah še prevozna. Vozilo se je po precej globokoh poledenelih kolesnicah. Pot do planine je v redu. Dereze so priporočljive, ker je mestoma pot rahlo poledenela. Planina je sijala v soncu. Blejska koča je bila odprta in polna pohodnikov. Veliko jih je šlo naprej na Debelo peč.

Nadaljujem z mojimi zimskimi obiski naših planin. Mimo Vrtaške planine sem šel pri včerajšni turi na Vrtaški vrh.Tu sem bil prvič.Vrtaška planina je že v ožjem območju Triglavskega narodnega parka. Porkiramo na koncu Mojstrane na majhnem parkirišču in takoj strmo v breg. Do planine hodimo nekako dve uri in pol. Trenutno je na začetku poti na poti ogromno listja, kmalu pa se začne kazati sneg.Pri varovalni ograji za živino pa smo že povsem v snegu. Pridemo do lese, kjer se začne planina. Kmalu zagledamo tovorno žičnico.Čez kakih 15. minut smo na velikem pašniku, kjer je velika planšarija. V pašnem obdobju nudijo vsekakor mlečne izdelke. Na planšariji je celo skrinjica s knjigo za vpise.Velja obiskati planino še poleti.

Zanima me če kdo pozna pot iz doline Lučke Bele(podvolovlek) do Planine Dol?

Letos poleti sem tam hodila. Kakih 200 m pred smerno tablo za Korošico (gledano navzgor) se levo s ceste odcepi precej razrita vlaka (vlačijo les). Po tej vlaki greš in prečkaš suho strugo, potem pa že naletiš na možica in na puščico na drevesu. Steza je kar dobro sledljiva, kmalu naletiš tudi na jeklenico, ki ti pomaga čez malce neroden prehod. Više pa sem očitno zgrešila odcep proti planini Dol in sem šla predolgo v levo, tako da sem na koncu prišla na cesto, ki pelje izza Ušivca na Dol. S tem sem si pridelala še uro dolgočasne hoje po makadamu...

@GričarA že dolgo je od tega, kar sem šel po tej poti.
Sprva se gre po cesti v Lučko Belo in nekje po kakem kilometru skreneš na kolovoz na levi strani in greš po njemu. Koliko daleč ne vem, so pa bile nekoč na drevesih bele pike, ki so označevale pot. Višje, ko se pride pod pečine, je potrebno poiskati prehod preko skalovja. Takrat je bila pot še sledljiva, kako je danes pa ne vem.
To je v grobem napisano, kolikor se še spomnim.
Srečno!

Bom šel v nedeljo, če bom imel kakšnega kompanjona, pa mačeto bo treba s sabo vzet

Zna pa biti spolzko ,morda celo zasneženo v vrhnjem delu, ker je to severno pobočje in tudi strmo.

Včeraj sem se kljub kislemu vremenu podal v Bohinj in krenil v Staro Fužino in od tam nad vasjo po označeni poti na planino Vogar.Planina se pravzaprav deli na dva dela-planina Spodnji Vogar in planina Zgornji Vogar.Danes sem si ogledal Spodnji Vogar. Pot je ta čas kopna do doma na planini. Je pa sprva precej strma in kamnita, kot bi hodili po kamniti mulatjeri. V osrednem delu poti pa je še polno listja.Tudi v snegu je dostopno. Če pomrzne pa je treba imeti dereze.Do doma imamo samo dobro uro.Dom je sedaj zaprt, bo pa odprt med Novoletnimi prazniki.Planina je dokaj prostrana. Stari stanovi so v glavnem spremenjeni v prijetne vikende, nekaj pa je čisto novih.Gre v glavnem za lesene gradnje.Tu sem bil tudi poleti, samo , da sem prišel po cesti iz doline, ki pelje do planine Blato, kjer je odcep za planino Vogar na levo preden pridemo na Blato.Je označeno.Teh deset km gorske ceste, za katero plačamo 10 evrov, je sedaj že skoraj v celoti asfaltirano.Poleti sem to cesto v celoti prehodil peš.

Danes na Silvestra pa na Kofce. Gor sem šel od Podljubelja od Matizovca-1072m.Pred to visokogorsko kmetijo je urejeno veliko parkirišče.Tu pustimo vozilo in mimo kmetije in više ležeče žage na levo na označeno pot na Kofce. Pot je od začetku kar strma in že zasnežena. Višje ko gremo, več je snega. Gaz je narejena.Po uri hoda smo pod kočo na Kofcah. Iz dimnika se kadi.Poleg je planšarija s hlevom, ki je poleti tudi odprta za obiskovalce. Planina je pašna.Žal danes ni bilo razgledov. Nazaj grede je že naletaval sneg.

Druga planina danes je bilo planina Ilovica, ki je le dobrih deset minut oddaljena od Kofc,ko gremo proti planini Šiji. Tu sta le dva stara stana in en lesen vikend na planini spodaj.

Danes pa še treja planina. To je planina Šija-1553m.Ta višina je napisana na Taborniškem domu na planini Šiji,ki je oskrbovan poleti. Tu je tudi velika planšarija s hlevom, kjer poleti v pašnem obdobju radi postrežejo. Poleg doma sta še vđdva objekta. Zraven doma hišica ne vem čemu služi. Malo višje pa je koča Gorske reševalne.Dom so uredili iz bivše karavle.

Včeraj sem se spet podal v raziskovanje pokljuških planin.Odločil sem se za lahko dostopno Pokljuško planino.Zapeljemo se v Bled in naprej v Gorje. Pri koncu Zornjih Gorij zavijemo na desno v Krnico in peljemo do velikega parkirišča za Pokljuško sotesko. Tu pustimo vozilo. Nadaljujemo po desni cesti, na levo se gre v Pokljuško sotesko.Kar kmalu smo na novem križišču pri Sv. Miklavžu. Možnosti za naprej sta dve, gremo lahko po gorski cesti na desno, ki pa je primerna samo za vožnjo s traktorji, ali pa po opuščenem kolovozu na levo, ki poteka ob robu ograjenih pašnikov na Pokljuški planini. Tu vidimo že davno opuščene in že samo kamnite ruševine kar velikih domačij.Zraven je lesena kočica s krmiščem s senom.Predvidevam , da za divjad, ker je nastavljena tudi solnica.Pridemo do dveh lesenih koč.V bližini pa se stikata obe poti. Naprej hodimo po levi strani planine.Zagledamo lično kapelico in poleg nje na drugi strani poti visokogorsko domačijo Pr Figovco.Stalno ne živi tu nihče, poleti pa tu pasejo.Malo višje je še ena domačijo, vendar je v uporabi samo hlev, ostale stavbe so v ruševinah.Žal ta lepa planina po pripovedovanju domačina le redko doživi obisk.

Naprej sem se podal na planino Meja dolina. Od Pokljuške planine poteka označena pot do planine Klek. Do tja nisem prišel, ker je bilo predaleč in nekako na pol poti od Pokljuške planine do planine Meja dolina se je začel sneg in čedalje več ga je bilo. Zgaženo ni bilo.Bile pa so sledi smuči.Kmalu za Pokljuško planino naj bi bili Spodnji Pokljuški rovti. Do njih naj bi bila speljana celo gorska cesta. Na zemljevidu so označene tu celo stavbe. Ker so rovti nad stezo jih nisem videl. Šel pa sem mimo Pustotnikova rovta, kjer je mala brunarica. Po teh gozdovih poteka množica gozdnih cest in stezic, tako, da je treba biti previden, da se ne zaide. Oznake so redke, vmes pa so smerokazi za Klek.Nekako po uri hoda sem prispel na opuščeno planino Meja dolina. Tu je samo opuščen stan.Zaradi čedalje težjega gaženja sem tu obrnil.

Danes sem se odpravil na planino Suho-1385m. Štartal sem v Ribčevem lazu in šel po označeni poti, ki naprej povede na Rodico. Sprva hodimo ob potočku, ki ga tudi prečimo. Do planine imamo dve uri in pol. Danes v zimskih razmerah se rabil seveda več. Kmalu za prečenjem potočka se je začel sneg in čedalje več ga je bilo.Na poti se menjajo strmi predeli in ravnine.Pot poteka tudi po opuščenem kolovozu-malo naporno.Vseskozi je dobro označeno. Tod sem šel prvič.Planina je srednje velika in se nahaja v nekakšnem amfiteatru Špika , Male Rodice, Debelega vrha in Zavitara, Zadnjih dveh vrhov na zemljevidu Triglavskega narodnega parka ne vidim. Planina je pašna z lastnim zajetjem. To vodo sem dve leti nazaj probal-bila je okusna. Na planini so trije objekti, ki se zgleda koristijo tudi za vikende.Vidijo se tudi ruševine davno zapuščenih stanov.

Po več kot mesecu dni pa spet v bohinjski konec. Isto sem se zapeljal v Staro Fužino in nato po gorski cesti do odcepa za Voje. Od tu ni bilo več spluženo.Kolesnice so sicer bile-morda bi bilo za kakšnega visokega terenca.Od odcepa je nekake pol ure do Doma na Vojah. Dom ni odprt. Od tu pa po gazi naprej. Vreme ni bilo idealno, naletaval je tudi sneg , spustile so se megle. Razmere za dobre posnetke so bile slabe.Gaz se je mestoma predirala čez kolena-naporno.

Voje so pravzaprav alpska dolina, ki jo z vseh strani obdajajo nižji vrhovi-v glavnem poraščeni.Na osrednjem delu planine, ki je dokaj širok in tudi dolg je ogromno objektov.V glavnem so obnovljeni in se uporabljajo bolj za vikende. Nekaj je tudi popolnoma novih. V glavnem gre za pritlične, male dvokapnice.Več je tudi dvojnih objektov-stan in senik oziroma skedenj ali pa je uporaba enega objekta dvojna. Nekaj je tudi popolnoma novih malih brunaric.Opuščenih objektov razen ene ruševine že za okrepčevalnico Skok nisem videl.Bil sem tu tudi poleti in so pašniki ograjeni. Živine nisem videl, videl sem pa , da se kosi.Planina se v zgornjem delu končuje z okrepčevalnico Slap-priljubljena poletna točka in kot zaključek lahko obiščemo prelep slap Mostnice.