Šmarjetna glava

Na mojem seznamu so 304 kljukice na spisku 359 slovenskih dvatisočakov. Letos sem obiskal Krivi rob 2009m, Veliki Konj 2034m, Zadnjo Lopo 2115m in Slovenski turnc 2267m. Čaka me še 55 vrhov, od tega kakšnih 5 za večno, saj presežejo III. stopnjo.

Kolikor jaz vem uradnega seznama ni. Obstaja pa več načinov štetja vrhov. Nekateri štejejo vse vrhove z imeni, drugi vse izmerjene kote, meni pa je najprimernejši način štetja dvatisočakov tisti, ki upošteva le vrhove ki se vzpenjajo najmanj 50 m nad najvišjim sedlom sosednjega višjega vrha. Na ta način s spiska odpade Mali Triglav pa čeprav sem bil na njem ravno tolikokrat kot na Triglavu. Po istem kriteriju odpade tudi Rjavec pri Triglavu, Spodnja Dolkova špica in Rigljica pri Dolkovi špici, Rjavčeve glave in Nad Kuhinjo Špica pri Cmiru, Mali Oltar pri Velikem, Mišelj Glava in Koštrunovec v Mišeljskem grebenu, Kopica in Mala Tičarica nad Sedmerimi, Prvi in Srdnji Vogel pred Zadnjim Voglom, Mala Mojstrovka in Rob Velike Dnine v grebenu Mojstrovk in še in še. Vsak ima pač svoj seznam. Zato je morda bolje reči da sem bil na dobrih 62% dvatisočakov, tako kot je (mito3000) dejal da je bil na slabi polovici. Računam pa tudi da jih bom brez pomoči alpinistov osvojil 80 do 90%.Vse, ki ste se vključili v to razpravo, lepo pozdravljam in jim želim veliko uspeha pri zbiranju svojih ciljev, neglede na to s kakšnega spiska so.

Jap, v osnovi gre za vprašanje prominence. Mislim, da je dokaj razumna opredelitev, da mora imeti točka prominenco najmanj 50 metrov, da jo lahko smatramo kot vrh (čeprav - v tem primeru bi bila problematična tudi Mala Rinka. Ampak tako pač je).

taubi4, se strinjam, nekaj vrhov je res takšnih na različnih seznamih, ki jih je nekdo dal tja predvsem z namenom, da malo "začini" delo tistim, ki se ukvarjajo s tem.
Ampak, ko sedaj gledam nazaj, sem hvaležen vsem, ki so te sezname sestavljali.
Recimo, omenil si Mali Oltar. Sedaj ga nikakor ne bi zamenjal za Velikega, pa naj bo še tako velik. Pa me briga tistih 50m razlike...
Sicer nisem zbiralec dvatisočakov, ampak jih obiskujem bolj po naključju tu in tam kakšnega (bratov projekt), pa sem vseeno do sedaj marsikaj lepega doživel na teh vrhovih, ki jih drugače nikoli ne bi obiskal. Velikokrat se preveč posvečamo samo Velikim, Male, ki pa nam lahko ponudijo še več, pa zanemarjamo.

Vrata - Plemenice - Šmarjetna glava - Planika - Kredarica - Planika - Dolič - Vrata

Dva prosta dneva za uživanje po prelepih destinacijah v višavah.
S popolno napakirano opremo preko Plemenic, kjer so bile vsaj manjše dereze nedvomno obvezna oprema, saj je bila snežena podlaga pomrznjena z ledeno glazuro predvsem na Triglavskih podih s Plemenic do priključitve poti s Triglava.
Stopinje so sicer vidne, vendar zelo zdrsne. Omiljeni vrh prvega dneva je bila Šmarjetna glava, ki sem jo udela po lastnemu uvidenemu brezpotju s podov, s čim manj izgubljanja višine do sedla na vrh Šmarjetne glave.
Pot je kopna, z zelo dobro vidnimi možici s sedla in prehodi vse do vrha. Sestop s sedla na severno brezpotno stran do sklenitve poti proti Planiki in dokončni Kredarici.
Naslednji dan so delovne obveznosti razblinile pristop na Triglav...bi bila pa nedvomno lepo zaokrožena tura.
Na poti je bila le družba mnogih gamsov, šele na Kredarici "civilizacija".
Pomembna je pot, ne samo vsi prvotno željeni vrhovi

Enkratno kot vedno in vse lepo ti želim



srečno

Redbull & Darinka, hvala predvsem vama za opis razmer

Maemi, navdušuješ!

Prijetno se počutiš, ko prebereš, da si pomagal, z opisom razmer poti, ki je tebi ljuba, kjer tišina šepeta in uživaš v družbi kozorogov, ki te le radovedno opazujejo.

Zadnjica - Komar - Dolič - Šmarjetna glava - Dolič (razmere 4.08.2017)

Če začnete hojo iz Zadnjice, potem priporočam vzpon po zavarovani poti čez Komar, je letos pot na sveže in zgledno markirana ter lepo označena s smernimi črtami, tako da – četudi tukaj greste prvič (ter so vam klini in jeklenice v pomoč in ne v težavo) , se boste počutili varni in zadovoljni, ker tod pač ni »prometa« planinskih turistov pretežno iz vhodnih EU dežel, ki množično romajo na Triglav po položnejši mulatjeri.
Če ostanete ali nočite na Doliču in vam ostaneta še kakšne dve uri časa za spoznavanje okolice, pa priporočam skok na Šmarjetno glavo (2.358m) - lep, samoten in ne preveč težak vrh za vzpon, čeprav zahteva zadnji del tudi malo poplezavanja po vseh štirih (I. je kratek del vzpona malo pod vrhom).

Uradne oz. označene poti na Šmarjetno glavo pa žal ni, saj dostop poteka po brezpotju, vendar orientacija ob lepem vremenu in dobri vidljivosti ni težka, … seveda pa so vam v pomoč tudi številni možiclji. Midva sva od Doliča začela kar po mulatjeri za Morbegno (oz. Glava na Zaplanji) oz. proti Triglavu, a markirano pot sva zapustila že pri tretji večji serpentini nad kočo. Naprej se podamo po brezpotju proti vzhodu ter iščemo najboljše prehode po skalnem in gruščastem svetu. Pri tem se ni potrebno preveč prečno vzpenjati, saj je dostop na sedlo pod Šmarjetno glavo najlažji po meliščni dolinici južno pod njo in po njenem zahodnem robu.
Iz sedla se navzgor vseskozi držimo grebena, ki je sicer strm, a kar dovolj širok, malo pod vrhom se je najbolje težavam in strmini izogniti po desni. Vrh ima žig BPP, je sorazmerno zelo prostran, vzhodno pobočje proti Velem polju pa je še zeleno in dokaj razsežno. Nazaj sestopimo po isti poti na sedlo, potem pa se držimo južne »dolinice« pod goro in nadaljujemo čez manjši grebenec in previdno navzdol čez strmo pobočje proti Doliču, kjer se kakih 100 m pred kočo lahko priključimo glavni poti, ki vodi do koče.
Kot rečeno, na Šmarjetni glavi boste zagotovo našli mir in skoraj ne boste srečali turistov.

Včeraj na Šmarjetni glavi:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2017-08-09
http://www.petersfoto.si

Sem se nasmejala včeraj zvečer, ko sem odprla Miheličev vodnik in prebrala, da se Šmarjetne glave vsake kvatre enkrat usmili kak čudaški ljubitelj brezpotne samote. No, pa sem izvedela, če prej tega nisem vedela. Sem se zamislila, kaj potem velja šele za tiste, ki so bili včeraj gor tretjič

Je kar dolgo včeraj trajala tale tura, Šmarjetna gora je bila edini cilj. Pa se jo splača vzeti za samostojni cilj, saj na njej ne pogrešaš prav ničesar. Vse kar nima, bi bilo odveč.
Prostoren vrh, s katerega opazuješ od blizu in daleč same veljake, gor pa mir in samota.

Za ljubitelje le te, pravi vrh!

Lepo povedano, se povsem strinjam.

Ne samo 8,tudi 12 je nekaj za oči.

Hvala obema za mnenje

Včeraj na tem samotnem vrhu. Pa tako lep in še veliko lepši pogledi kamor ti seže oko. Pot je bp. Predvsem pa samota, kar te res odpočije, čeprav do cilja prideš do konca izmučen po skoraj 12-urni hoji.

Avgusta sem bila prvič na Šmarjetni glavi, prevevali so me isti občutki, odmaknjena, samotna, pa s tako čudovitimi razgledi. Isti dan sem bila še na Kanjavcu, pa ji po občutkih, ki jih je vzbudila v meni, ni bil kos. So vrhovi, ki so osvojeni in so vrhovi, ki te osvojijo.

Prstan/obroč okoli Triglava s Šmarjetno glavo

Nekaj minut čez pet parkiram v Zadnjici, plačam s telefonom in namesto sms obvestila za celodnevno parkiranje prejmem obvestilo, da sem plačala 0.60 EUR za eno uro. Malce negotovo stopim po cesti in zagledam luč v Kopiščarjevi hiši. Medtem, ko Vinku razlagam o svoji težavi, pride na vrata zanimiv par. Pozneje skupaj stopimo na pot in do razpotja Luknja - Dolič se odločita, da se mi pridružita še na delu poti, zato pri Jolandi skupaj zavijemo na Staro Kugyjevo pot. Brez težav udenemo dobro linijo in po dveh urah znova dospemo na markirano pot v bližini Sfinge. Na razcepu za Kugyjevo polico se poslovimo. Mahneta jo naprej proti Triglavski škrbini in 'Strehi Slovenije', sama pa se napotim levo čez peske do vstopa v Kugyjevo polico (zračno in skrotasto), po kateri dosežem pode. Mimo ostankov ledenika ujamem markirano pot Kredarica-Triglav ravno na mestu, kjer se navzdol nadaljuje pot okoli Triglavskega Vogla proti Planiki. Po hitri, dragi in resnici na ljubo slabi kavi v koči Planika nadaljujem do 'letališča' (Vinko, hvala, za podučitev o imenu) in po dolinici za Šmarjetno glavo. Sredi doline zavijem levo v steno/pobočje omenjene glave in po precej neugodnem skrotju ob poplezavanju dosežem greben. Vrh je blizu, razgledi z njega krasni. Sestopim do sedelca in naprej proti sedlu Dolič. Pod kočo na Doliču sem znova na jutranji mulatjeri, ki jo zapustim na odcepu za Komar. Zgornji del poti je blaten in drsen. Nižje ko sem, bolj je vroče, zato se ob izteku poti osvežim v slapišču. Sestop do izhodišča predstavlja zgolj še ležerni epilog ture.

Orng tura palček! Bravo!

A zato me danes vse boli?
Hvala.