Včerajšnje potepanje po Smrekovcu - krasno in tudi naporno, saj sva prva vlekla špuro na Komen, čez Krnes, tako je bilo tudi nazaj, po poti, ko sva se vračala do doma. Žive duše nikjer. Lahko sva opazovala stopinje v snegu, od jelenov, lisic - ali morda kaj večjega, razrito na večih mestih od divjih svinj, bližnje srečanje s tremi divjimi petelini.
Vidi se, da je živalski svet na Smrekovcu zelo raznolik.
Pa kaj, tega kmalu ne bo več. Kmalu bodo prišli divji sankači in tako preženejo vso živalstvo po teh gozdovih, ki pa na žalost, prav tako propadajo zaradi lubadarja. Kje so tukaj spet odgovorni? Ali res ni mogoče ustavit teh sankačev, da pustijo naravi, da živi, tako kot mora?
Ena resnična, po pogovoru sodeč, se ve, kam pes taco moli.
Pred domom berem opozorilno tablo, kjer piše, kako ravnati s tem območjem, sami vemo, kaj bi naj pomenila Natura 2000.
Mimo prideta starejša pohodnika, ki jima namenim vprašanje:"Ali se še vedno vozijo z motornimi sanmi? Kaj pa ta tabla?"
Odgovor domačinke je bil:"Jo je pozabil odstranit prejšnji lastnik. To je bilo in bo!"
"Ali ni prepovedano?"
"Ja, predpisi so zato, da se kršijo," ponosno odgovori gospa.
Sama še nekaj komentiram za njo, saj mi ni bilo več do srečanja z njo, saj sem po pogovoru ugotovila, da sama podpira takšno početje in da so motorni sankači domačini, v smislu, saj je to naše. Alo