Čisto neobetavno jutro smo začeli v Remšendolu, kjer nas je presenetil s prijazno ponudbo domačin, in nas proti prodiščem po dežju popeljal kar z avtom. Odložil nas je pri tablici z oznako poti 518. Ker je dež ugotovil, da ne mislimo odnehati, je odnehal on. Po strmih pobočjih do koče pod Rabeljskimi špicami, kjer se združijo tri poti (naša, pa še ena 518, ki pripelje iz Malih Rovt in 520)se je še kujala megla, tam pa se je začelo odpirati. Na enega lepših krajev sveta je posijalo sonce in pokazalo tiste Rabeljske špice, ki jih običajno gledamo s ceste s Predela. Nadaljevali smo po poti 520, vmes odvili na Veliki Šober (zamudi vas minuto in pol vzpona) in pod njim malo postali. Toliko, da smo si razložili razglede. Oziroma kaj se vidi, kadar se vidi, ker se danes ni. Megla je ves čas zakrivala Rabeljsko stran in lepe poglede na vršace nad Mrzlimi vodami. Tudi Mangrt in Jalovec sta se skrila. Z Vraške škrbine, kjer se z desne priključi pot z Rablja smo nadaljevali levo, proti sedlu Stože in se malo pred njim spustil levo v dolino. Najprej po visokih mokrih travah, prečili nekoliko sitno podrto grapo, potem pa več ali manj po sicer strmi a lepi potki do melišč pod Bucherjem. Razen podrtega kamina, ki terja nekaj previdnosti posebnosti ni. Ta čas se je nad nami jasnilo in razkrivalo lepote Remšendola. Posebej izstopa Monte Bucher, lepa špica, od katere se kar ne da odvrniti pogleda. Čudovit, samoten konec, lepi razgledi (če so) in lepe, malo poznane in težko dostopne gore. Že slišali za Bucher, Šenek, Breitkofel? Vse je tam. In skrivnostni pristop na Kopo, o katerem nič ne najdem napisanega. Nič reklame več, da ne bo naenkrat drena.