Z rahlo zamudo pošiljam nekaj barvitih fotografij z našega Očaka. Prva je bila posneta zvečer, 30.10.2006, naslednjih pet pa naslednje jutro (0 Celzijevih stopinj, rahel vetrič), ko sem prilezel iz Staničevega zavetišča, zadnje tri oz. predzadnji dve pa 4.8.2007. No, čisto zadnja je spet večerna, ko sem iz okolice Brnika ujel še poslednje sončne žarke desno od Rjavine.
Aja, morda še stavek na rob svežemu kresanju mnenj o povezavi slovenstva s Triglavom. Tudi mene motijo množična romanja za vsako ceno, da o popivanju, glasnem vriskanju in vpitju niti ne govorim, a vseeno menim, da ne smemo nikomur odreči tega tako opevanega cilja. Poznam kar nekaj ljudi, ki so jih "stari mački" zvabili na to pot, a so se jim potem gore le še zamerile. Torej, lepo je biti v spoštljivem (jutranjem, dnevnem ali večernem) miru na vsaki gori. Zato jo sam raje uberem na tako obiskan vrh ob "nenormalni" uri, še raje pa grem na mnoge druge slovenske skalne lepotce, pa četudi je tudi to neke vrste (osebno) romanje. Ali kot je nekdo lepo dejal:" Če ne zmorem sam z sabo zdržati, potem tudi v dvoje ne gre." A to je že druga zgodba...