Špičica 2169

Za Votli vrh mi je nekaj znanega od znanca, ki je dal čez vse slovenske dvatisočake z grebeni vred.
Vrh Votlega vrha gleda ven na zahod iz glavnega grebena Loške stene in je kar težko dostopen.Treba se je sprva spustiti okoli 50-100 m navzdol(izpostavljeno), nato pa po krušljivem splezati na sam vrh.Brez varovanja tu verjetno ne gre.

Vse opise najdeš na straneh M&M!

Votli vrh je takoj za Morežem. Ker je ven iz grebena, se moraš najprej spustiti navzdol in se potem malo povzpeti do vrha. Težak je samo spust(eno mesto slaba trojka).Spuščaš se navzdol in v levo. Je pa kratek spust in dobra skala. Sam vrh pa ni nič posebnega (naložene skale).

Na Špičico pa se mi zdi najlažje s sedla med Skutnikom in Špičico. Če si bil na Skutniku, bi se samo spustil po travnatih policah navzdol do sedla.S sedla navzgor samo poiščeš najlažji pristop po grebenu (vzpon s sedla žal nisem posnel). Sam spust z vrha proti Nizkemu vrhu oziroma bolj v levo navzdol in spodaj v desno pa je mešanica trav in strmih skal in ni najbolj ugoden.
Če greš iz smeri Nizkega vrha, greš najprej pod Špičico in se nekje na sredi začneš vzpenjati.
Ker je dosti trav, pač poiščeš najugodnejše prehode. Mislim, da jih je več!
Lp

Na Špičico je lep pristop iz planine Zapotok. Od pl. Zapotok greš v smeri Zadnjega Pelca, višje prekoračiš slabo vidno (zaraščeno) markirano pot Zavetišče pod Špičko - Kanski preval in nadaljuješ v isti smeri vse do zatrepa Velike planine. Tam se usmeriš pod sedelce med Špičico in Nizkim vrhom in ko prideš tik pod steno, vidiš na desni veliko votlino. Desno je votlina, levo pa vodi travnata strma gredina. Greš pogredini skoraj do konca, nato pa nadaljuješ iskajoč najboljše prehode cik cak po zelo strmih travah navzgor. Na dveh mestih sta v travah v skalo zabita klina s prusikom (za sestop, sem jih lastnoročno zabil, zna biti da so še tam tako klini kot prusik). Višje se travnat teren izoblikuje v žleb in tik pod vrhom izstopiš v levo (tudi tam je klin s prusikom, vsaj bil je, spet moje delo). Ko izstopiš ven iz žleba je do vrha še par korak lahkega terena. Trave so res zelo strme, kar je skale pa več kot dvojke ne potipaš. Nikar v mokrem ali vlažnem, je med travami veliko črnega blata. Ta najbolj mastno drsečega Drugače pa prečudovit vrh !
Iz zatrepa (skoraj zatrepa) Velike planine je lep pristop tudi na Grivo ! Divje, trentarsko, čudovito !

Opis mojega predloga na Špičico je lepo razviden na karti Trenta 1:25.000

Srečno !

Vsem trem se lepo zahvaljujem za odgovore in podrobne opise, dprapr-ju podkrepljene s slikami. Na drugi sliki je odličen posnetek severne strani Skutnika. Trave so vsaj teoretično videti dokaj lahko prehodne, čeprav pri mojem obisku Skutnika pogled z vrha ni bil nič kaj obetaven.
Še lepša je prva slika, kjer pa me pogled nanjo kar malo strese. Lepo narisana črna črta po mojem predstavlja hudo trojko. Zanima me, če je 50m štrika dovolj in če ga imam na vrhu kje vpet (brez klinov).
Komaj čakam poletje, da grem zadeve raziskat.
Še enkrat hvala in lep pozdrav.

Po moje bi bilo 50m več kot dovolj. Klina se ne spomnim nobenega, ker smo to splezali brez varovanja.
Prav gotovo pa bi se pod grebenom našel kakšen rogelj za zanko (če pa že nosiš vrv zraven, potem verjetno ni problem še dati v nahrbtnik dva klina, vrvico in lažje kladivo). V začetku je namreč lahko, potem je strm prehod z dobrimi oprimki in na koncu malo nerodna (gladka) prečka v levo. Na vrh je potem še samo sprehod.
Pa še dva posnetka s sestopa s Skutnika!
Lp in veliko užitkov v tem raju!

Včeraj zjutraj se s kolegom zapeljeva čez Predel in v Zgornji Bavšici pri koritu, malce po sedmi uri zapustiva avtomobil. Mimo PUS-a Bavšica se usmeriva proti planini Bukovec in po bukovških koritih (vmes sva zašla in se morala reševati z vrvjo) doseževa sedlo Vrh Osojnika. Od tam je do vznožja Špičice le še korak in že plezava po naravnih travnih prehodih proti vrhu. Kratko in sladko in brez kakšnih težav. Malce zahtevnosti je pokazal le kratki spodnji, pretežno skalni del pri sestopu.
Drago, hvala ti.

Čestitam obema!
Sem si kar mislil, da boš spotoma šel še na Pihavec!

Mi lahko kdo pove kje bi se dalo dobiti informacije in opise o grebenu loške stene ki bi ga rad prehodil.

http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/070609.html
http://www.primorskestene.com/grebenska-precenja-gora-na-soncni-strani-alp

V soboto se mimo PUS-a odpraviva proti planini Bukovec v upanju, da ne bo preveč hudo čez podrtijo spodaj. Najini upi so uslišani, saj je nekaj malega celo že požaganega, nekdo je postavil tudi par možicev. Po strugi se prebijeva čez začetni del, kjer na obeh straneh struge še vedno kraljuje plazovina. Od tu naprej se malo vzpneva v levo in sva nazaj na poti - to sicer ne pomeni, da je pretikanja konec, saj tale pot res ni ravno zgled redno vzdrževane poti. Malo više dobiva krasno darilo - potem, ko že drugi dan poslušava rukanje, se na nasprotnem bregu pokaže jelen, nato pa zdrvi naprej po pobočju. Na planini je nov objekt, res zgleda zelo lepo. Nad hiško poiščeva stezo, ki pelje v Bukovska korita. Prečka je dobro uhojena, nato pa se znajdeva v pasu kopriv - revme sva se zagotovo rešila za to življenje Višje posane teren lepši, vijugava med balvani in skalovjem proti Vrhu Osojnika. Med malico naju preseneti obiskovalec, ki pride iz Zadnje Trente. S pogledom ga spremljava, ko se odpravi proti Velikemu Pihavcu, midva pa zavijeva pod Špičico. Začneva iskati prehod na sončni južni strani, pa se nama ne zdi nič kaj užitnega. Svoje doda slaba priprava na turo, saj nisva ravno študirala opisov. Zato se podava v škrbino in ogledujeva senčno stran. Tu se nama zdi bolj užitno, zato se začneva vzpenjati. Kmalu se tudi tu obrne v vertikalo in boljša polovica se odloči, da je bilo dovolj. Sam nadaljujem do vrha mimo klinov, ki jih omenja turbo. Presenetita me križ ter tablica. Letos sem prvi vpis na vrhu. Skutniku se odpovem, bo že počakal na naslednji obisk, in sestopim po poti vzpona. Vse skupaj se mi zdi zelo zahtevno in žal mi je, da je štrik ostal v avtu. S sedelca se odpraviva na drugo stran proti Nizkemu vrhu. Tu srečava že drugega človeka v teh samotnih krajih. Vreme in razgledi so res fantastični, Pihavci seveda dominirajo. Sestopiva nazaj na Vrh Osojnika ter na drugo stran na Prevalo. Poti tu praktično ni več, sploh v zgornjem delu jo je res težko slediti. Od Prevale do doline sledi še čudovita steza skozi Balo, ki me navduši vsakič posebej.
Še ena krasna tura v teh res divjih krajih. Tokrat sva vrhove malo podcenjevala in tako morala prilagoditi cilje. Dobra lekcija za naprej. Tu ni lahkih vrhov ali lahkih pristopov. Dodatna motivacija za prihodnje obiske tega najlepšega konca naših gora.

Tako pa je bilo včeraj. Zanimiva tura. Nekaj poznane poti. Tam kjer se odcepi pot , ki gre na Plešivec je postavljen možic. Nama dobro poznana . Namen sva imela najti višje odcep na sedlo Osojnika in potem pogledat do Špičice. Kako bo naprej pa si nisva delala utvar. Že do tam je kondicijski zalogaj. Odcep sva našla. Se prebijala skozi grmovje. Potem ob robu v visokih travah zavila med balvane. Nisva se odločila po desni strani , kjer bi prišla bližje , kjer se prične vzpon na Pihovce. Ko si v brezpotju nimaš izbire in ko sva mislila , da bo žleb najboljša izbira, se je pokazalo , da je bil zahteven. Potem pa sva bila vse bližje vznožju Špičice. Si ogledala zanimive roglje tam okoli. Še Triglav je bil lepo viden. A ko sva šla nekoliko višje pogledat kako zgleda pristop s te strani , so se začeli zbirati oblaki in vrhovi so se vse bolj zapirali. Sva se odločila da sestopiva in in čez sedlo prideva do vstopa za Pihovce ter sestopiva po nekoč poti na izhodišče. Na začetku je bila potka vidna. Potem je ni bilo več. Sva se prebijala čez skale vse do tistega dela poti, kjer sva hodila zjutraj. Dve belki sta poleteli z grma , kjer sva hodila. Potem se je pričelo jasniti . Srečala nisva nikogar. Sedaj veliko bolj poznan svet tukaj. Samoten in odmaknjen.

​​Bila je na dolgu in žulila, se malo potuhnila, ta vikend pa je le prišel čas, za podvig na 2

V svežem jutru nase navlečem težak nahrbtnik in že sopihava iz Bavšice proti planini Bukovec in naprej, na sonce, v strmi svet, razglede iskati.

Pot očiščena, dobro prehodna, koprive znosne in kmalu doseževa "lovsko" razgledišče, od koder po zdaj že znani poti, čez Bukovska korita, do sedla Vrh Osojnika, kjer zastane dih...sonček, toplota, razgledi, jesen, wauii, preeečuudovitooo. Posediva za kratek čas, pojem orešček in že se podava prvi dami v nederja strrmih trav. Iščeva najboljše prehode, malo desno, malo levo, pa strmo navzgor, v rahlo lažji svet in kar naenkrat stojiva na vrhu Špičice, jupiii...si lahko samo mislite, kaka zmeda se me je polotila in ko sem zagledala polomljen križ, sem verjela, da sva res na vrhu

Pred obvezno malico, se lotim in popravim, zalepim polomljen križ, lesene deščice z napisom nisva našla?!, nato se vpiševa kot prva letos in končno sledi posedanje, vpijanje, uživanje. Sva se kar dolgo zadržala na vrhu, kako ne, ko je misel eno leto čakala in žulčkala. Kljub obisku na sosednjem Pelcu in tudi Nizkem vrhu, sva čutila občutek samote in kako čas tukaj drugače bije.

Se le pregovoriva, zahvaliva in počasi zapustiva Špičico, ter nadaljujeva po grebenu, čez skok se varujeva in že sva na sedlu, kjer začneva z vzponom na sosednji Skutnik. Ma travna gredina, ko si tam, izgleda čisto drugače, malo bolj pohlevno, a vseeno, kot ponavadi, sva si tudi tokrat začinila vzpon, sva prehitro zavila v levo in je zame kar naenkrat zmanjkalo šopkov, zato me je moj souživač malo povarval in jaaa, stala sva na Skutniku...čisti razvrat zame, stati na dveh takih vrhovih, juhejjj...ko sem v vsej, ja, ja, spet zmedenosti, želela naju vpisati, mi je mini, res mini svinčnik padel med skale, ga hotela rešiti, prestavila par skal, a je padel tako globoko, da zanj ni bilo več rešitve?! Zato prošnja morebitnemu obiskovalcu, naj vzame kako pisalo in ga pusti v steklenem kozarčku. Bom hvaležna.

Če sva se že na Špičici dolgo zadržala, sva se na Skutniku še dlje...ah, kako je včasih fina nevednost sestopa, je "biti v trenutku" bolj prisoten in sproščen. In tudi z vrha, na stran Zapotoka, kamor sva sestopala, je markirana steza izgledala bližje, a je sestop v nesramno strmih travah kar upočasnil to kratko razdaljo. Ta del ture nama je kar fino odnesel del motivacije, saj ni slutiti ničesar, kar bi kazalo na vsaj mini sled, gre bolj, da grabiš trave, ki nemarno pikajo, iščeš primeren stop za čevelj in konca kar ni in ni...ko sva kooončno priplazila iz strmine, sta naju dobro nasmejala dva gamsa, ki sta pridirjala za nama, po najini "špuri" in bila v trenu čez pobočje Skutnika. Nadaljevala sva v iskanju markirane poti, nato lušten, sicer odvečen, vzpon do sedla Kanja in sledil je dooolg sestop do doline. Seveda naju je pri LK objela noč in se je pot zdela še daljša. Sestopala sva v tišini, vrtela film dneva in bila hvaležna za možnost in neverjetno lep, naporen dan, tam nekje višje...

Divje, samotno, naporno, netipično, a hkrati tako tipično za Trentarski konec. Na tej turi imajo glavno besedo res strme trave, zdrava črna zemlja, kjer je pazljiv korak in mirna glava obvezna oprema, a kljub vsemu, vem, da se še vrneva. Spogledljivosti ni manjkalo, hehee

Krasna tura,samo,da si sestopala v tišini,mi pa ne gre v glavo.

Hvala miri
Ja, ja v tišini, baterije so bile skoraj prazne

Zanimiv krog sta opravila. Popolnoma razumem tišino v teh koncih. Midva sva zadnjič poslušala samo rahlo čivkanje ptičkov. Drugače pa mir in prekrasen jesenski ambijent.
“Sestop” bi si lahko polepšala s povratkom čez grebenček Zagorelca, če sta se že spustila do markirane poti.

Hvala Drago
Naju so zjutraj spremljali še zvoki jelenov, res je svet nad Bavšco poseben.
Hja, tudi mi2 sva se za tren poigrala z mislijo Zagorelca, a bo počakal, tako imam dober razlog, da se vrneva

Lepa tura Rozi.
Meni povsem neznani konci…

O, sošolec, hvala.
Nad Bavšico pa le pojdi kdaj v izvidnico

Danes na Špičico startal iz Bavščice do lovske koče na planini Bukovnik. Spodnji del je bogato poraščen z zelenjavo med njimi dosti kopriv. Dolge hlače priporočljive. Od koče pomotoma sledil divjačinski stečini in 200 višincev višje prišel na konec sveta. Prečenje možno a preveč riskantno brez varovanja. Zato “operacija nazaj” in po grabnu do sedla Vrh Osojnika. Pri lovski koči je treba že kar zgodaj v graben višje se ne da. Na Špičico sem se povzpel s sedla med Nizkim vrhom in Špičico. Slediš najlažjim prehodom, vmes so trije klini s precej preperetimi šlingami. V mokrem je pristop, predvsem pa sestop brez varovanja precej nevaren. Jaz sem si pomagal z manjšim cepinom. Bolje to kot grabiti šope kratkih trav.😊… Še na Nizki vrh in po melišču v dolino. Steze praktično ni, razen spodaj se nekaj malega sledi proti Prevali. Od tam udobno po stezi kjer povsod bujno cveti gorsko cvetje na prvi poletni dan do planine Bale in v dolino..

V nedeljo ob sedmih zjutraj sem s starim kameradom Rafkotom in mladim Juretom, ki se spogleduje z alpinizmom, štartal iz Bavšice proti Bali. Naš cilj je bil Špičica, vrh nasproti Pihavcev, ki so me pred letom dni tako veličastno sprejeli. Takrat je bil dan kot iz sanj. Trave so bile za razliko od tokrat že zjutraj suhe. Letos pa so bile tako mokre, da mi je v gojzarjih čofotalo še preden smo prišli do lovske koče.
Po kratki pavzi smo nadaljevali proti Prevali, in se v zadnjem gozdu pred njo odcepili v desno proti plitvi grapi, ki vodi na sedlo Vrh Osojnika. Nazaj grede smo ugotovili, da se je pametneje odcepiti nekoliko kasneje, v prvi srpentini tik pred Prevalo. Po grapi in čez grobo melišče smo prišli pod Špičico po slabih štirih urah hoje.
Na vrh smo se najprej hoteli povzpeti s sedla pod Skutnikom, pa nismo videli nobenega pametnega dostopa do njega. Preusmerili smo se na selo pred Nizkim vrhom. Od tu so se videle še kar lepe travne police proti vrhu. Z Juretom na čelu smo se začeli vzpenjat po strmih, na žalost mokrih travah. Kmalu smo naleteli na prvi klin s prusikom. Ko to vidiš takoj laže nadaljuješ. Nato smo šli mimo drugega in prišli do tretjega pod žlebom, ki pa je bil precej skalnat in videti dokaj enostaven. Ko pa sem ga poizkusil splezati, sem ugotovil da je zaradi spolskih skal postal naenkrat za naju z Rafkotom nepreplezljiv. K sreči pa ga je Jure s precej previdnosti vseeno preplezal. Ko sem se potem navezal na vrv s katero me je varoval, sem žleb brez problemov in brez zdrsov z lahkoto preplezal. Kaj vse naredi psiha.
Na vrhu se nismo zadrževali prav dolgo, saj so nas začele od spodaj oblegati megle. Nazaj skozi žleb smo se povarovali vsi, tudi Jure. Za njega ne vem, midva z Rafkotom pa sva zdrsnila na isti skali tik pred njegovim koncem. Na vrhu nismo videli četrega klina, zao smo se varovali preko nove gurtne na skalnem roglju. Če jo bo kdo prinesel v dolino, mi jo lahko vrne, ali pa se zanjo vsaj zahvali.
Ko smo kasneje sestopali po grapi proti Prevali, so nas začele močiti prve kaplje, kasneje na poti pa že prava ploha. Po uri in pol hoje po dežju smo popolnoma premočeni prišli do osamljenega Učnega centra v Bavšici. Pod napuščem smo se hoteli preobleči v suhe cunje, takrat pa so se nenadoma odprla vrata, in pred nami se je pojavila prijazna mladenka. Tako smo se lahko preoblekli na suhem in toplem, povrhu vsega sem se še stuširal s toplo vodo. Na koncu pa sem ji komaj oddal nekaj drobiža za prostovoljne prispevke. Edino treh piv pa ni imela.