Včeraj mi je narava podarila spet en nepozaben dan. Užilo ga je kar nekaj pohodnikov, saj me je gospa inkasantka v Vratih za tri evre in pol napotila na spodnje parkirišče. Zgornje je bilo že zasedeno, ura pa malce pred sedmo. Omenila mi je, da bo v službi še do 15. t. m..
Že po prvih korakih sem opazil, da noge danes ne bodo najbolj sodelovale, kar nekam težke so bile, no, vsaj ruzak je bil tokrat lažji. Pri bivaku sem bil vsaj dvajset minut pozneje, kot po navadi, so mi pa dajali motiv še počasnejši pohodniki, katerih sem kar nekaj prehitel
Za bivakom odložim mokre cunje in že nadaljujem po dobro znani stezici. Na Škrlaticini rami se udobje konča, na glavo si poveznem čelado in mimo kar nekaj možicev spustim v Kotel.Tam odložim nepotrebne stvari in po (sedaj) že dobro poznani smeri skoraj po petih
urah na vrhu Rokavčka. Če se držiš idealne smeri, malo preseže dvojko samo na dveh ali treh mestih. Zgoraj nova skrinjica s popolnoma novo knjigo, na vrhu uživam skoraj celo uro. Med vzponom sem opazil tudi dva štanta z močno obledelimi prusiki, najbrž za zimske spuste. Sestop nazaj v Kotel in vzpon na 'ramo' je kar hitro minil, pa tudi na noge sem kar pozabil in dokaj lahkotnim korakom nadaljeval proti vrhu Škrlatice. Tam so bili samo še trije 'zamudniki', ki jih malo poškljocam, sestopimo istočasno.
Dan je dolg, vreme čudovito, zato se v Zadnjem Dolku usmerim še proti Dolkovi špici, vzpon poteka že v senci, zato mi ga močno olajša. Nikakor ne razumem, kako je lahko, sicer trdno in močno skrinjico, nekdo tako poškodoval. Ali res na naše hribe hodijo taki izmečki?
Sestopim v smeri Dovškega Gamsovca, kmalu se usmerim levo na brezpotno strmo melišče in še v soncu sem pri bivaku. Zopet se preoblečem v suhe cunje in po hladni senci sam odpujsam v dolino.
Ker je bila cel dan super vidljivost, fotiču nisem dal veliko počitka.