Saj je vse znano, a morda ne bo škodilo ...
Ker se mi zdi, da vsi pričakujemo od teh priročnih napravic mnogo preveč, bom napisal nekaj splošnega o baro-altimetrih (višinomeri, ki delujejo na principu merjenja zračnega tlaka).
Najprej stopimo na realna tla. Torej, pričakovati od tovrstnega višinomera natančnost do +-1m je velika neumnost. Pričakovati to v vseh vremenskih (in temperaturnih) razmerah pa je neumnost brez primere!
Višinomer in temperaturna kompenzacija.
Zračni tlak je v bistvu gostota zraka. Ta pa ni odvisna le od višine, temveč tudi od temperature. Zato proizvajalci digitalnih višinomerov v formulo izračuna višine poleg podatka o izmerjenem zračnem tlaku vključijo tudi izmero temperature, kakor tudi lestvico (tabelo) pričakovanih temperatur na določenih višinah. S pomočjo te tabele in stalnega merjenja dejanske temperature zraka opravijo popravek izračuna višine (osnova je izmerjen zračni tlak) in s tem dosežejo boljši približek (!) k dejanski višini. Zdaj poznamo primarni razlog zakaj ročne barometrične napravice navadno vsebujejo tudi termometer. In vedeti moramo, da če napravico nosimo na zapestju, potem ta ne izmeri prave temperature okolja (vpliv toplote telesa) in zato tudi temperaturna kompenzacija ne more biti pravilna. (Zdaj nam bo tudi jasno, da se tisti, ki nosijo uro-višinomer obešeno nekje na nahrbtnikovih oprtnicah, nujno ne afnajo ali važijo.)
Iz vsega doslej navedenega sledi, da so tovrstni višinomeri načeloma (!) natančnejši od tistih, ki temperaturne kompenzacije ne upoštevajo. Besedico načeloma sem poudaril zato, ker je osnova dobrega izračuna višine vendarle predvsem dobro barometrično tipalo. Potem šele natančen termometer in tabela višin-temperatur, ki je kar najbolje prilagojena okolju v katerem uporabljamo višinomer.
Jasno je, da analogni višinomeri temperaturne kompenzacije ne upoštevajo ...
Še nekaj. Za zahtevne natančneže. Če poznamo prej omenjeno tabelo višin-temperatur (običajno je sestavni del navodil za uporabo višinomera) namenjeno kompenzaciji in nekje na turi, ob znani višini (zemljevid!), ugotovimo temperaturno odstopanje od tabelaričnih vrednosti, lahko izvršimo dodatni preračun popravka višine in se tako zares približamo dejanski višini. Rabimo le kalkulator in ustrezno formulo (navodila višinomera). Hm, in ljubiti se nam mora!
Seveda pa nam nobena natančnost višinomerovih tipal in preračunov nič ne pomaga, če nismo na začetku ture (in potem ob vsaki znani višinski točki) na višinomeru nastavili izhodiščne višine ...
Na odstopanja, ne glede na kvaliteto višinomera, moramo seveda računati vedno, kadar se med turo spreminja vreme. Če se slabša, torej zračni tlak pada, bo višinomer načeloma (!) pokazal preveč metrov. In obratno. Spet besedica načeloma, ker je potrebno istočasno upoštevati tudi morebitno hitro spremembo temperature.
Še praksa. Večina znancev pravi, da ni nič nenavadnega v povprečju pričakovati napako do nekaj deset metrov na tisoč metrov vzpona. Trdijo tudi, da običajno in v povprečju napravice pri nas kažejo nekaj premalo. A če bi se hoteli zanesti na te izkušnje, potem bi morali poznati proizvajalce in tipe višinomerov, ki so jih znanci uporabljali, pa letne čase v katerih so bili opravljeni vzponi, pa takratne vremenske razmere, pa ... Mimogrede, Suunto se tudi meni dobro obnese.
Za konec vprašanje: »Kdo od nas in kdaj rabi višinomer s predvidenim odstopanjem ... recimo .... boljšim od ... +- 20m?«