Včeraj (11.5.2024) sva s sinom opravila spomladanski vzpon na Srebrnjak. Napotki iz predhodnih objav na tem forumu so nama bili v veliko pomoč, zato hvala vsem za opise.
Cesto sva zapustila na "slavnem" 20. ovinku in poskušala slediti stezici skozi gozd dokler se je dalo, potem pa ob levem robu melišča navzgor do prečne lovske steze, ki naju je pripeljala do sedla pri Česnu (ali kako je tam pravo ime), kjer sva splašila trop gamsov. Od tu naprej postane vzpon bolj zanimiv, saj na obzorju zmanjka nekih orientacijskih točk, vrha pa se od tu zaradi velikih naklonov ne vidi. V nadaljevanju sva se v trentarskem slogu vzpenjala rahlo v desno in navzgor. Desno od naju je bila ena izrazita grapa, Na tem delu je bila strmina na celi poti največja. Nato sva se višje povzpela v levo na lepo razgledno sedelce (višina okrog 1700m). Od tu sva zagledala prizor s prve od treh slik uporabnika dprapr (13.8.2013) in nekako sledila predlagani smeri. Ta naju je pripeljala do drugega razglednega sedelca na višini 1860m. Od tu pa se je že lepo videla lepa travnata rama, ki se začne nekako na višini 1950m in te lepo usmeri proti vrhu. Pot je bila v celoti kopna, trava pa suha. Travnate strmali krasijo avrikelj, svišč in druge cvetlice modrih in rumenih barv.
Dan je bil sončen, občasno so oblaki zakrili sonce, vendar so bili nad vrhovi Julijcev. Razgledi s Srebrnjaka pa so tako lepi, da se zlepa ne odločiš za sestop nazaj v dolino. Kot da si v središču Julijskih alp. Osupljiv pogled čez severno steno daje občutek čiste vertikale.
Sestopila sva po smeri vzpona. Cepin je za nazaj prišel v tistih strminah še kako prav. Verjetno je odveč poudariti, da človeka nisva srečala. Še po glavni cesti po dolini Trente je bilo zelo malo prometa.