Včerajšnji, skoraj vroč poletni dan je prav vabil v hribe, k obsežnim razgledom in k dotiku tople skale. V Repovem kotu vse šumi, polzi in drvi - vode vsepovsod, izpod snega, po skalah, povsod se najdejo kaki curki ali kar pravi slapiči in slapovi. Do odcepa za Staničev vrh je treba prečiti eno ali dve snežišči. V pristopni grapi je sneg, udiralo se ni prav močno (no, malo). Ob izstopu je bilo nekaj ledu, tako da je cepin prišel prav, dereze pa so ostale v nahrbtniku (no, bilo je že popoldne). Greben je kopen in suh, skala topla, prijazna. Podobno je bilo nadaljevanje, za vajo sva namreč zlezla še v škrbino z 2. Zeleniško špico.