Naj prekinem dvomesečni stenarski post, saj je v lepem torkovem vremenu ta dvatisočak gostil Najo, Rajkota in mene. Spodaj je bil pravi užitek hoja po listju, nad gozdom se nam je umaknila megla in potem cel dan ena sama poezija. Sneg je predstavljal majhno oviro šele 150m pod vrhom na dveh ali treh mestih, vendar stari mački smo imeli za varnost poskrbljeno. Na vrhu je malce pihalo, tako da smo pomalicali in se martinčkali malce nižje. Razen gamsov in kozorogov nismo srečali nikogar. (le komu služijo šolske počitnice
)