Ko se v naši družini odpravljamo v gore, je kar težko uskladiti želje in sposobnosti posameznih družinskih članov, ter izbrati turo s katero bi bili vsi zadovoljni. Tokrat smo izbrali plezalno pot na Stol, ki je bila kar pravi izziv za najmlajšega, še ne desetletnega sina. Zapeljali smo se prek Ljubelja na Avstrijsko stran, ter parkirali na parkirišču pod Celovško kočo. Naprej je promet dovoljen le za izbrance, po videnem teh ni bilo ravno malo. Do vstopa v plezalni del poti smo pešačili kakšno urco. Namestili smo si SMV komplete, nadeli čelade, ter malce počakali, saj sta v steno ravnokar vstopala en očka in njegova hčerka. Očitno je začetni skoraj vertikalni vzpon po skobah, ki je na celotni poti morda tudi najtežji, predstavljal za dekle prevelik zalogaj, saj sta z očkom kmalu odnehala in se napotila nazaj dol po melišču. Ob opazovanju dogajanja pred nami so se tudi mojemu sinu že kar malo hlačnice zatresle, a je bila želja premočna da bi že pred štartom odnehal. Z nekaj jeze in veliko volje se je za starejšim sinom zapodil gor po gosto nameščenih skobah, ter skoraj z lahkoto premagal prvi kamin. Ves navdušen nad začetnim uspehom, potem tudi v nadaljevanju poti, kjer so se izmenjavali lažji in težji odseki, ter mestoma tudi nekaj lažjega poplezavanja ni imel posebnih težav. Še najbolj se mu je pot vlekla v zgornjem lažjem delu. Na vrhu smo se ob okrnjenih razgledih, ki so bili omejeni predvsem na Avstrijsko stran malce poveselili, okrepčali, ter se nato spustili po lažji poti proti vzhodu prek sedla Belščica in po meliščih mimo Celovške koče nazaj na izhodišče.
Tako smo lepo izkoristili še zadnji dan mojega predvsem gorniškega dopusta.