Strma peč po Via Norina

Ah, Dunja...divja, strma, prepadna, pa vseeno, skriva se prelepa dolinica, ki ti kar vzame dih, ko se z očmi "plaziš" po neprehodnih grapah, prepadnih stenah in presenečen nad kako izravnavo, kjer stoji biwak, planina ali pa "ostanki" življenja nekoč...in, da ni več tako osamljena priča nenehni promet, tudi ponoči, preverjeno
Dobiwa se na Pecolu, kjer pustiva en avto ( op. daj ga v senco, da bo hladen, ko se jutri vrneva, ahahahaaa...) in že hitiva do "hotela" pod zvezdami, ki je bil kar zraven izhodišča. Ma, mislim, da je to parkirišče, kjer se začne tudi pot 640, največje in najbolj prostorno v celi Dunji, heheee, tako, da ni bilo straha, da bi se zbudili kje nižje
Večerja, "malinovec" in ja, ta večer so napovedali noč utrinkov, ma so želje padale, kot utrinki...ujela štiri, juhuuu
Jutro, kava in že sva se spuščali k strugi, kjer greva mimo nekoč stoječega mostu ( op. slikca je v biwaku Fisso, pod Strmo pečjo) in ker je voda narasla, sva šle kar višje, kjer se sezujeva in pogumno prečiva "brzice", ujameva pot in že sopihava v gozdno strmino, ki kar ne popušča. Vmes tu in tam pokukaš malo iz gozda in kar z negotovostjo pričakuješ, le kaj bo za naslednjim korakom...biwak Cividale, ki me je presenetil s svojo višino ( beri nižino), res stoji na idilični tratici, nad njim pa se dvigajo mogočne stene Montaža, Strme peči in razgledi na Naborjetske gore, na nasprotni strani. Do sem pot, razen strrrmine, brez posebnosti, a kaj kmalu se začne čutiti tako opevana drugačnost in ko sem že mislila, da ne bo nič, kar ti dvigne adrenalin, ma sem se uštela...stezice vedno ožje, izredno izpostavljene, iztek pa daaaleč spodaj in vse to se začne dogajati, ko že lep čas hodiš, se "boriš" s strmino, potem te čaka še cela ferata...meni najbolj zoprna je bila daljša prečka pred začetkom ferate, ki je res izpostavljena, potem pa Norina, odlično zavarovana in speljana in ja, zelo zračna, saj te cel čas veterc na hrbtu opominja, da za tabo ni nič, dobesedno nič, hahaaa, a vseeno sem tu in tam imela pogum pokukati naokoli, ufff, te stene, ti prepadi, kar obstaneš, se zaveš sveta okoli sebe, predvsem svoje majhnosti in res si samo na obisku tukaj, kjer prevladujejo surovost, izredna strmina, divjina in pa kozorogi, ki jih je užitek opazovati
Priplazili sva se po travah na greben, kjer se pridruži pot iz Pecola in čakal naju je še zadnji vzpon na vrh Strme peči. Ker sva bili zadnji, ki sva se vzpenjali na vrh, op. o času vzpona sva sklenile ne debatirati, aaahhaa, je bil vrh samo najin. Razgledi fantastični, zaslužena malica ( beri, že skoraj večerja) in sledil je sestop. Pri kozorogih sva se kar zadržale, saj so se vedno bolj pomikali proti vrhu in res jih bilo užitek opazovati na tako blizu. Sicer kratek, zavarovan odsek poti pri sestopu, je terjal pazljivost in zbranost, saj se kar navpično spusti do "Peklenskih vrat", nato še mimo spodmolov in že sva bile na prečki št. 621, ki naju je popeljala mimo, še vedno vidnega požara, do Pecola.
Juhejjj, sotrpinka je za konec še uspešno zamenjala svojo čelado za "dve pive", avto pa je bil več kot ohlajen, pa ne zaradi sence, ampak pozne ure sestopa, ahahaaa
Hja, turca...nama tokrat tile časi niso šli najbolj na roko, hehe, sicer sva res veliko fotkali in čas ni bil ovira, a vseeno, tura je dooolga, tudi če se sestopa na Pecol. Je potrebna vsa previdnost in zbranost, sploh od biwaka naprej, potem te čaka še cela ferata + vzpon na vrh, ter sestop, ampak, se splača, hoditi in občutiti Dunjo, po teh redkih, dostopnih poteh

nedelja 13.08.017

Korajžni punci, bravo.
Opis pa se bere kot pustolovski roman. Srečno na tvojih poteh.

Dne 26.8.se nas je nabrala kar ena četica v teh res neobiskanih koncih.
Teren resnično lep in razgiban. Markacije po uri hoje od bivaka Cividale počasi zbledijo in je potrebno kar veliko vztrajnosti v iskanju nadaljevanja poti. Vmes se najde kakšen možic (dobrodošel), vendar sva midve kar štirikrat iskale levo in desno, malo gor in malo dol. Glede na število "kvazi" poti, nisva bili edini. Markacije so, samo so tako zbledele, da jo vidiš, šele, ko skoraj nanjo stopiš.Meni osebno je bil to najtežji del poti. Ker si že fizično utrujen, potem pa še ne veš kam naprej. Ko sva se vpeli v ferato, je bilo nadaljevanje poezija za mišice in živce. Čudovito poplezavanje v lepoti sosednjih sten.Tudi skupina za nama je imela hude probleme z orientacijo. Hvala predhodnicama za tak lep obis, ki je tudi naju opogumil, da sva se je končno lotile.

Zdravo ze kdo hodil letos po tej poti? Kaksne so kaj razmere? Lp

Norina je zaprta zaradi podora. Strma peč je dostopna le s Pecola.

Oj to je nov podor po letu 2017 ko so bili gor? Ze prej je bila drugace pot zaprta. Lp Miha t

Nič ne piše, da bi bila zaprta - http://www.cai-fvg.it/sentieri-cai-fvg/settore-6-alpi-giulie/s6-640/

Je pa zaprta cesta nad Dunjo zaradi plazu, do izhodišča je možno najverjetneje le še čez Rudni vrh - mimo koče Grego.

Lansko leto v avgustu je bila normalno prehodna. Ce je podor potem je na novo oz. letosnji 2019.
Izhodisce je pa okrog 9 km pred izhodiscem za Via Dogno

Kje pa je bil podor? Norina se od ceste odcepi že dokaj nizko, tako da se morda do izhodišča še da ...

Pa ni zaprta, no. Če bi bila, bi pisalo oz. bilo označeno na povezavi, ki sem jo delil - te strani pa Italijani vestno posodabljajo.

Podor je bil še precej višje. Do tam, kjer se štarta na Norino se komot, da pripeljat z avtom.

No ja, na sedlu Viene je bila še pred desetimi dnevi tabla, da je pot 640 v smeri Dunje zaprta, isto mi je potrdil tudi italijan, ki sem ga tam srečal. Če pa sem narobe zastopil in ostali veste bolje, se pa opravičujem. Je pa res da je tabla skoraj enaka kot na sliki 25 v prispevku zgoraj, tako da tudi meni ni jasno, kaj je sedaj res.

Okej, da si bomo na jasnem - vam prevedem, kar piše na onih dveh znakih.
Na prvem piše Passerella inagibile - ali po naše Neprehoden mostiček.
Na drugem pa - Guado soggetto a piene improvvise - kar pomeni, da je pri bredenju čez reko mogoč tudi nenaden porast njenega toka.
Skratka - tista dva znaka se nanašata le na odsotnost mostu čez reko (kar je tako že zadnjih 10 let) in nič ne zadevata prehodnost oz. neprehodnost poti kot take.

To vse piše v opisu poti, ki sem ga posredoval... Pot ni zaprta.

Ludnica,
Zaradi teh dveh znakov sem se šla jaz učit italijansko in se sedaj že 9 let pridno učim in brez problemov berem in razumem vse italijanske napise in table v zahodnih julijcih. Moja kolegica je takrat ta napis prevedla, kot, da obstaja improviziran most čez reko, ha,ha,,,.. Pri Norini je treba bit pozoren na padavine v času, ko se odpravljate na pot. Če je vodostaj potoka previsok, ga ni možno prečit, drugače je pa vode malo čez gležnje. Brisačka s seboj obvezna. Je pa en peščen podor bil 10min od avta na dol pred potokom, ki je bil skrajno zoprn in je leta 2017 imel eno vrvico napeljano, bolj za živce privezat, kot kej drugega. Je bilo treba kar na široko in pogumno stopit če peskasto drčo, ki je šla ene 20 m dol do potoka.

Jax hvala za prevod in obrazlozitev

Torej, Norina je prehodna. Kaj je z cesto v Dunji? Če je zaprta, kje?

Komot se lahko peljete gor. Tabla je ja, sam ni panike. Podor je bil tukaj.

Včeraj prehojena in preplezana via Norina. Že sama pot do izhodišča ti da vedeti, da to ne bo čisto navadna tura. Nivo vode v potoku je dovoljeval, da sva ga prečkala v enem skoku. Do začetka same ferate je pot na nekaterih travniških koncih čisto zaraščena, zato se je potrebno malo potruditi, da slediš in najdeš nadaljevanje poti. Markacije po skalah pa so solidno vidne in če dobro pogledaš, jo vedno najdeš. Na vrhu pa čudoviti razgledi daleč na vse strani. Sestop je bil na Pecol. Ponovno se zahvaljujem družini, ki se naju je usmilila in naju zapeljala iz Pecola do izhodišča v Dunji. Lepa, divja, osamljena in kar dolga pot, ki ti odvzame mestno energijo in te vsaj za kakšen dan napolni s tistim, kar zares iščemo po gorah.