Tako malo objav na tej strani, da ne moreš, da ne bi objavil svoje ture, saj si se podal v deželo Martin Krpana. Legendo sem poznala samo približno, a Jože mi je postregel s podrobnostmi te zgodbe, ki so mi obudile spomin nanjo. Pa saj je bilo potrebno govoriti, ker pot je bila samotna in prav prikladna za kakšno neprijetno srečanje npr. z medvedom. Do vrha nisva srečala nikogar, le enega tekača, ki pa komaj šteje
. So se pa najina razmišljanja potrdila malo pod vrhom za upravičena, saj sva naletela na snegu na prav sumljive stopinje
.
Delala sva krožno turo, gor po poti iz Slovenske vasi, dol pa po poti proti vasi Trnje, a tik pred njo v desno proti najinemu izhodišču. Tako sva dobra 2 km poti opravila po makadamski cesti, pa ni bilo težko, saj ko si nekje prvič, je pot vredna vse pozornosti. Vzpon sva si popestrila še z vzponom na sosednji vrh Lonica , ki je oddaljen par minut in nekaj metrov višji.
Aja še to, Petelinjsko jezero je v tem času prazno, ni vode, le suha trava, ki komaj daje slutiti, da je tam lahko drugače. Ja, prazna so tudi druga jezera v tej okolici, posledica pomanjkanja snega in dežja. Pred enim letom, ko sva prišla na oglede, je pa bilo povsem drugače. To je pa bila škoda, ja.
Pa še tole zanimivo branje:
http://www2.arnes.si/~ospivka/Krpan/Trojica.htm