V spominu imam bogastvo rož na Zgornji Dolgi njivi, na dolgu pa je moj dragi imel še Tolsto Košuto, pa sva šla gledat. Kakšen teden je morda še prezgodaj, sicer bode že marsikaj, a preproge gorskega cvetja vseeno še ni. Snega ni več, razen v jezikih izven poti, kjer kar sproti, ko se topi raste žafran, takoj naprej alpski zvončki, sosedje so svišči in encijani. Vse naenkrat. Planina je še zaprta, tudi v koči ob vrnitvi ni bilo nikogar, so pa pridni in urejajo okolico. Pot je nekoliko mastna, kar ob tej vlagi ni čudno, in seveda še kar strma, tudi meglice so se pasle ves čas bolj ali manj, a bilo je vseeno spet lepo vdihniti zrak nad 2000. Lani jih je bilo tak čas nad 2000 že menda čez 30, letos pa sem se, pošteno povedano, naveličala zelenih in blatnih hribov, čeprav so tudi lepi. A pol leta skupaj je kar zadosti. Košuta je praktično cela kopna in sneg se menda ne bo več vrnil. Lepo je bilo srečati tudi gamsji trop, štiri mame z majčkenimi gamski in še dva poleg.