Travnik

Je že menda tako, da se morajo nekatere želje in hrepenenja malo »starati« in mediti, da je potem doživetje ob njihovi uresničitvi še bolj žlahtno in popolno. Tako je bilo z najino večletno željo po obisku Travniške doline, ki sva jo končno uresničila včeraj.

Prijateljici sem na vrhu Travnika napisala SMS: »Tudi največjemu sovražniku bi privoščila doživetje te nore lepote, divjine in samote Travniške doline.« In tako čisto zares mislim…

Zgodaj zjutraj kreneva iz Vrsnika po označeni, lepi, zložni mulatjeri proti planini Za skalo. Sopara v gozdu naju je kar malo »dol tlačila«, na planini pa naju je pričakal odrešilni veter, ki naju je spremljal vso pot naprej. In pričakale so naju neskončne poljane cvetja…tako nekako mora biti v raju, pomislim…. Od planine dalje pot ni označena, stezici se da bolj ali manj lepo slediti še lep čas, tudi če jo za nekaj časa izgubite je smer precej jasna in orientacija ne preveč težavna. Ko sva zagledala vrh Travnika in škrbino pod njim, sva počasi začela zavijati v levo, pazila, da nisva izgubila preveč višine in prečno po strmih brezpotnih travah dosegla škrbino. Od tu je le še lagoden grebenski sprehod na vrh.

O vročini včeraj prav zares ni bilo ne duha ne sluha. Prav odrešilno v teh dneh . Na vetrovnem vrhu sva uživala (pre)dolgo… »zadeta« od vsega lepega, sva malo pozno opazila nekam temne oblake, ki so se začeli kopičiti. Sestopila sva v škrbino na drugi strani vrha, potem pa pod stenami Vršaca in Čela po melišču proti dnu doline in nazaj. Črnim oblakom je sledilo grmenje, prve kaplje, nevihta in nazadnje naju je »zbombandirala« še toča…. Narava nama je za slovo od teh lepih koncev pokazala, kdo je tu zares gospodar…za vsak slučaj, da si ne bi kaj domišljala…ali kdaj pozabila…

Nepopisno lepo in skrajno samotno je bilo tole potepanje. Občutek, da stopava po nekem nedotaknjenem, prvobitnem svetu, kjer nisva srečala nikogar drugega kot gamsje domačine, naju je navdal s spoštovanjem, občudovanjem in hvaležnostjo, da nama je bilo dano…

Tudi mi smo se potepali v teh koncih v soboto, le, da smo prehodili drugačen krog.Zgodaj štartali iz Vrsnika na planino Za skalo. Naprej smo šli po markirani poti do V.Vrat. Tu pa smo zavili levo, možici so nas usmerjali na Glavo za bajto, naprej na Čelo, sledi kar zahteven spust, nato osvojimo še Vršac. Po spustu pa se držimo leve in po policah lepo, brez težav pridemo pod Rušje, se povspnemo še nanj. Po Travniški dolini po se vrnemo na izhodišče. Prelepo in nepozabno, zgornje slike in besede povedo, kako lepi konci so to, zato se ne bom ponavljala.

GITA,zelo lep opis poti in krasne slikice. Želim vama še veliko takih ali še lepših doživetij in občutkov, če je to sploh mogoče. Lep pozdrav.

@GITA,
sem te kar pogrešala. Hvala za prelep opis vajine poti, fotografije in trud, da si vse to spravila na "papir" in podelila z nami.
Lepo, lepo poletje in varen korak.

O, hvala vsem trem za komentar in lepe želje ...občutke in navdušenje je včasih res težko preliti v besede...želja je, da se vrneva jeseni...ko bodo žareli macesni...

Skupina treh zanesenjakov je v nedeljo 22.06.2014 obiskala vrh Travnika.Vrh Travnika se nahaja na višini 2258 metrov, ter je eden slabše obiskanih Slovenskih vrhov.Dostop na vrh travnika ni težek je pa dolg.Ker markacij od koče na približno sredini poti ni je potrebno kar malo iskanja .Vsekakor pot priporočam vzdržljivim ter tistim ki iščejo nekaj več od običajnih planinskih poti.Link do slik http://www.pdmaticams-drustvo.si/

Včeraj v čudoviti Travniški dolini.
Start z vasi Na Skali preko planine Za Skalo. Po res čudoviti Travniški dolini na vrh Travnika, nazaj pa preko Travniškega roba in Planje.
Veliko cvetja, živali in miru
Slike:

http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2015-06-13

http://www.petersfoto.si

Od Pod Zjabcev sva po markirani poti dosegla planino Za skalo. Malo pred planino se lepo vidna pot po meliščih odcepi proti Travniški dolini. Za pot na Plaski Kuk sva izbrala pot po dokaj strmih travah do sedla med Kukom in Planjo in nato na vrh. Nadaljevanje grebena je sama uživancija, sem ter tja sva se mogoče zapletla v kako ruševje in kak delček je bilo potrebno preplezati. Najbolje se je držati čisto vrha grebena kjer se je rušju najlažje izogibati. Na vrhu Travnika se odločiva za sestop po meliščih pod Čelom in Vršacem. Za konec še skok na vrh Rušje in sestop nazaj v dolino.

Ta vrh tudi ena od mojih lanskit tur in po mojem ni vse v višini in golih skalah.Tukaj je res lepo,trave,rože,razgledi...

sedajle je v dolini res lepo saj je še vsepovsod polno cvetja

Lani hodil po tem grebenu, nato še na Plaski Vogel Gladki Lašt, nato povratek proti Travniku, sestop in na Vršac in na koncu se dolg sestop po lovski stezi do zapornice.

sem imel v planu tudi Plaski Vogel ampak je imel kolega dovolj. Imam letos namen iti še eno rundo v ta konec in sicer na Glavo za bajto, Čelo, Vršac ter morda še kak vrh (Plaski Vogel, Gladki in debeli Lašt...). Moram najti samo kako dobro varianto, mogoče tudi s spanjem na sedmerih.

V soboto sva se z Mirjam odločila, da po mojem večmesečnem okrevanju po zlomu golenice in njeni operaciji hrbta zopet obiščeva naše prelepe gore. Odločila sva se za vzpon na Vršac in Čelo, ki se je izkazal za kar zahteven zalogaj in predvsem sestop z Vršaca na sedlo Konte je potrebno preplezati zelo previdno. Pot sva začela Pod Zjabci po markirani poti do planine Za skalo kjer sva krenila navzgor proti Travniški dolini. Pot je kar dobro sledljiva v pomoč so možici vendar moraš biti vseskozi pozoren, če ne hitro izgubiš pravo pot. Krenila sva proti Rušju saj se mi je zdel ta prehod še najlažji za nadaljevanje proti Čelu. Precej hitro sva bila na vrhu Čela s katerega sva po grebenu nadaljevala proti Vršacu. Sestop s Čela je kar zahteven saj so zjutraj trave mokre in je velika nevarnost zdrsa. Na Vršac sva stopila dokaj hitro in pot nadaljevala kar po grebenu proti Konti. Ta sestop je kar nevaren saj je greben oster in ponekod krušljiv zato sva ga malo obšla po desni strani kjer pa te dočakajo strme trave z zelo malo oprimki. Z veliko mero previdnosti sva sestopila z Vršaca kjer sva srečala dva planinca, ki sta uživala pod vrhom Travnika in se nama pridružila na poti po Travniški dolini. V dolino sva se vrnila po isti poti seveda počasi in z veliko uživanja ob pogledu na bližnje in daljnje vrhove, ki so se sončili v prelepem sobotnem vremenu.

V petek, 1. 10. 2021, z Robijem in Nessy na manj znane dvatisočake nad Travniško dolino, kamor smo pristopili ob zvoku rukanja jelenov (nekaj med mukanjem in rjovenjem). Na Plazki Kuk smo se povzpeli po desni travnati grapi, ki po naši laični oceni dosega trentarsko II.
No, mene je grapa precej namatrala, tako da je bilo nadaljevanje po grebenu bolj počasno in previdno, saj je ponekod greben kar izpostavljen. Na enem mestu sm morala Nessy pomagat pri sestopu, saj je bilo zanjo prestrmo, ampak je šlo, ker je navajena takih in drugačnih prijemov in terenov
Čez Planjo in Travniški rob do Travnika, kjer je sledilo enourno martinčkanje, saj je bilo vreme sončno in toplo. Sestop po Travniški dolini, čez žleb in mimo Pl. Za skalo po mulatjeri v dolino, kamor smo prispeli pred nočjo. Vsekakor božanski dan, preživet v čudovitem okolju in brezpotni samoti

Čestitke, ppegan za lepo turo. Lepe fotke in krasni razgledi! Dolina in vrhovi, ki te s svojo lepoto in samoto resnično začarajo

Boštjan, hvala Res so lepi konci, predvsem zelo samotni, tako da se sem zagotovo še vrnem, imam še Plaski Vogel na dolgu

U, fantazija... Ob sestopu bi lahko skočili še na Rušje

Velesa, sem zasledila, da je še en 2-tisočak na začetku, imenovan Rušje, ampak je bilo za ta dan dovolj, so bile noge že preutrujene Pa se ne sekiram, saj je to samo razlog, da se v te lepe konce še vrnem

​Pa sva šla, ne-vedoč, zimi naproti in še dobro, da sem bila obtežena s tistim ta težkim, karakterjem, hmm, drugače bi se s kavkami lovila, tam nekje višje
Prvotni cilj sva kmalu zamenjala za drugega, saj sva že pri prvi zasneženi prečki kopala stope v trd, pomrznjen sneg in nadaljevanje bi bilo nespam​e​tno…pa pojdimo na začetek, kjer se ponavadi tudi vse konča
Zapeljeva v Vrsnik, naprej Pod Zjabci, domačini in obiskovalci bomo kmalu dobili del nove ceste in kljub sobotnemu delu, sva imela srečo in brez čakanja nadaljevala do zapornice št. 1, kjer pustiva konjička, da počiva in se pase v razgledih.
Že čez drsljiv mostiček in po srednji, nemarkirani, a zelo dobro uhojeni stezici, kmalu doseževa Planino za Skalo. Kakšen mir, spokojnost, bi kar obsedel, če ne bi bil mraz in tu in tam iz gozda prinese znani zvok, ne, ne, ni bi medo. Čez izviren prehod in že se začne pravljica, z vsakim metrom višje se odpirajo lepši, širši razgledi. Tu malo pogledujeva v levo, saj sem nekoč slišala za zgornjo prečko, pa bi mogoče pri povratku, če bowa tle sestopala in ker se nama vedno kaj zaplete ali nepričakovano obrne, tudi tokrat ni bilo drugače. Na rahli izravnavi, kjer gre stezica čez skalovje, zagledava možica, ki nakazuje možno zgornjo pot. Se malo sprehodim še naprej, na skali možicelj 2, hmm, zagotovo kdaj poizkusiva, saj se nama je zdel to edini logičen prehod, pod steno in nad planino, a nisva vedela, da bova preizkus opravila isti dan
Nadaljujeva v pravljično dolino Travniško, prvič stopiva na sneg, ki se z višino ne špara. Zagledava Travnik, u madonca, ma cel pobeljen, snega vedno več, a vseeno nadaljujeva do sedelca med ​Vršacem​ in Travnikom. Tu je zgoraj omenjena prečka, kjer sva potipala trdoto snega ​in potem čez mix skal/trav, poštaubcane s sipkim snegom, ki je ponekod pomrznjen. S sedla se je videla najina vstopna prečka na ​Vršac​, katero opustiva, saj nisva primerno opremljena. Ma, na hitro se odločiva in kar iz sedla nadaljujeva na Travnik. Spremlja naju prava zima, močan in mrzel veter, ki na vrhu prizanese najinima zadovoljnima obrazoma. Wauuii, kiri hudi razgledi, kulk snega in ne, ni bil samo poprh, kajne sotrpin
Malo postojiva, si hraniva razglede, ki morajo zdržati vsaj do naslednjega vikenda, hehe, nato sestopiva po isti poti, kjer nižje najameva balvan in končno pade prva malica, katero delim z zelo lačno kavko. Iz vseh bregov naju opazujejo domačini, misim, oz. sem prepričana, da toliko gamsov še nikoli nisem videla naenkrat, govorim o 50 ali več, ko so se premikali čez pobočje, je kar cel hrib oživel
In ker sem nekoč slišala tudi za vrh Rušje, je bil dan nalašč za vzpon na tega kosmatinca, ki je​ s​ Travniške doline »pobrit« in ne težaven, medtem, ko je z vseh drugih strani kosmat in vsaj izgleda, neprehoden.
Sestop nazaj na stezico in ja, avantura zgornje poti je »on«. Seveda, bo zvenelo bahačasto, a sva udela v prvo, jupiii…začetek pod buhtlom stene, nato strrma prečka, kjer sva malo pogrešala kakega postavnega možicla za potrditev in kmalu dobila odgovor v prvi požagani veji. Po ​travnati ​prečki se pot čez mini sedelce prevali desno v gozd, še prej pa dva obvezna koraka do odličnega razgledišča. ​Naprej​ slediva požaganim vejam in večjih težav ni. Se pa ta "najina" stezica nižje, pred meliščem, odcepi v levo, desna gre višje, proti smeri​ Dol pod Plazmi​, bo treba še raziskati, kje je začetek-konec. Mi2 bp nadaljujeva, le spodaj v gozdu se ​stezica ​malo izgubi, podrto drevje, a kmalu dobesedno padeva na stransko vlako, iz katere je res težko najti »vhod«.
​"​Strečing​"​ po cesti do avta in z dobro večerjo je tudi dan začel ugašati, ter skopariti s temperaturo
Travniška dolina res očara in nama je bil dan mir, tišina, samota, le stalni radovedni obiskovalci so naju preverjali, od lisic, srn, svizcev, gamsov, ter jelena, res imenitno
Macesne je sicer presenetila zima in so šele v fazi barvanja, a dolina je v vsakem letnem času prelepa in kljub spremembi prvotnega načrta, turca uspela…in jaaa, zima je tu

Čez Vršič se zapeljal, kjer macesni polno žarijo. Začel pri zapornici in v smeri planine za skalo. Velika vrata, Čelo, Vršac, Travnik in po grebenu do Robu. Tako zelo lep dan je bil.