Travnik, Plaski Vogel

čestitke, lepe fotke, kakšen je vzpon na Vršac in sestop proti Čelu, če si šel po grebenu ?

Nisem šel direktno po grebenu. Vršac sem obšel po levi in se povzpel na Mala vrata ter nato na vrh. Vrnitev nazaj na Mala vrata in po grebenu na Čelo. Vzpon na oba vrhova zahteva malo lažjega plezanja.

Pot od Zjabcev do Velikih vrat je dobro sledljiva. Sicer je mestoma poraščena in nekaj dreves je v napoto, vendar nič posebnega, markacije so pa lepo vidne. Od Vrat na Čelo gre pot mimo mnogih možicev, naprej pa po grebenu do Travnika in Plaskega Vogla prava uživancija, pri spustih s Čela in Vršaca sicer kar zahtevna.

Čudovite slike!

Včeraj sva z Luko opravila čudovito turo: prespala sva na planini Za skalo, zjutraj pa sva se povzpela na Plaski Kuk in od njega po grebenu prečila do Plaskega Vogla. Od tam sva se vrnila proti Travniku in nadaljevala po grebenu na Vršac, Čelo in Glavo za bajto ter čez Velika vrata in Vrh Škrila na Kal.
Zjutraj sva šla v Travniško dolino po lepo uhojeni stezi, ko pa so se nad nama odprla travnata pobočja Plaskega Kuka, sva se usmerila v nekakšno desno grapo in se po njej dvignila na greben. Boljša izbira je sicer leva grapa (na sliki spodaj), ker izstopi na greben bližje vrha in se je treba manj vračati po grebenu. Vzpon na vrh Plaskega Kuka se mi ni zdel ravno najlažji, malo sva se borila z ruševjem, prav do vrha pa sva ruševje obšla po zelo izpostavljeni polici. Grebensko nadaljevanje do Travnika so malce pokvarili močni sunki severnega vetra. Do vrha Plaskega Vogla je po grebenu nekaj telovadbe, zato sva iz njega sestopila čez trikotno melišče, ki ga opisuje Habjan, in pod grebenom prečila nazaj v smeri Travnika. Pobrala sva palice in sestopila do Škrbine (sedlo z Vršacem). Greben na Vršac je kar divji, najtežji del se nama je zdel nekakšen trebuh v sredini grebena. Izpostavljenost je ves čas velika, tako da sva greben na dveh kratkih mestih jahala. Nadaljevanje do vrha Vršaca in sestop na Mala vrata pa sta se nama izjemno dopadla, ker so prehodi elegantni in zelo lepi. Do vrha Čela je šlo brez posebnosti, malo bolj sva se držala desne strani grebena, do Glave za bajto pa je le prijeten sprehod. Z nje sva sestopila po desni strani grebena in se pri možicu po gruščnatem žlebu spustila na polico pod nama. Po tej polici sva nadaljevala kar dolgo, dokler se niso pred nama odprle skalne plošče in ruševje v smeri Velikih vrat. Tu sva šla na začetku kar naravnost v smeri Velikih vrat, ampak sva kmalu prišla do skokov, preraščenih z ruševjem. Da sva našla prehode, sva morala iti malo nazaj ter levo (na vzhod), kjer sva spet naletela na možice. Iz Velikih vrat proti Kalu je svet dolgo časa zelo enostaven, čisto naju je navdušila ogromna skalnata ploščad takoj na začetku. Vzpon na predvrh Kala je nekoliko težji, po nekakšnem žlebu in nato čez zelo razčlenjen svet, poln lukenj in balvanov. Nadaljevanje do vrha Kala je enostavno, zadnjo težavo dneva pa je predstavljal sestop na stezico iz Malih vrat, ki se v Dolu za bajerjem priključi markirani poti. Z vrha sva sestopila na SZ po strmem terenu, nato pa zavila ostro proti jugu in po zelo izpostavljeni polici prišla pod steno Kala. Tam sva naletela na možice, tako da sva optimalni sestop z vrha v zgornjem delu očitno zgrešila. Pastirski stezi sva brez kakšnih težav sledila do markirane, od tam pa naju je čakala še dolga pot do avta (pod Zjabci) ter do doma.

Dolga in krasna,kakor tudi posnetki.

Pa je res ta poraščeni vrh glavni vrh Plaskega Kuka? Ko sem bil tam in sodeč po kotah na zemljevidu je prvi vrh višji kot njegov rušnati kolega za zeleno škrbino. Tista polica je pa res kar izpostavljena, verjetno pa najboljši in logični način, da se izogneš vršnemu zelenju.

@Hammond, res je travnati sosed višji, ko stojiš gor, je to kar precej jasno. A po zemljevidih ja za vrh vrisan tisti rušnati.

Glede tistih grap za gor pa obstaja še ena prej. Je pa bolj izpostavljena. Pa nazadnje je stal gor trop mladih kozlov in na kolega skor spustil projektile
Sicer pa super tura, v Travniško dolino se vedno rad vračam.

Ja, tako kot je napisal @Trobec - sosednji travnati vrh je višji in ima tudi večjega možica na vrhu, ampak po karti je Plaski Kuk tisti z ruševjem. Na turi sva si mestoma pomagala z aplikacijo Locus map in tam se je to lepo videlo.

Pri nas so pogosto na kartah vrhovi tam, kjer so postavljene geodetske točke, pri čemer se geodeti marsikdaj niso ukvarjali s tem, ali je to res tehnično "vrh" nečesa, ampak so imeli neka druga merila. To se je zgodilo tudi v primeru Plaskega Kuka, kjer je na nižjem, rušnatem vrhu geodetska točka (ki je danes živ bog ne bi več našel v tisti goščavi, ampak je tam), pa je tako preko avtomatizma povzemanja podatkov od GURS prišla tudi na vse karte.

Iz istega razloga imamo po naše deželici še vsaj nekaj deset "vrhov", ki to v resnici niso, in obratno, čisto pravih vrhov, ki niso nikjer tako označeni. Tako da kdor je osvojili travnati Plaski Kuk, tudi šteje.

Še to - preden bi se razvila debata o tem, ali je nekaj vrh ali ne, manjka tisto bistveno - definicija vrha. Ta namreč (žal) ne obstaja, zato tudi taka zmeda.

Eden od kriterijev, da je vrh vrh (vsaj 50m dvignjen nad okolico), je opisan tukajle:

http://www2.arnes.si/~mcuder/2000/2000_legenda.html

Hja, enkrat je kriterij 50m relativne višine, enkrat 30m, pa potem so še kakšne izjeme kot je "staro in dobro uveljavljeno poimenovanje" in v praksi pridemo to tega, kar pravi @Loerst, cel kup vrhov, kjer ni pravi vrh. Plaski Kuk tu še zdaleč ni izjema.

Zanimiva razmišljanja, s katerimi se strinjam. Kateri pa so še drugi primeri takih vrhov?

Najprej opravičilo - vem, da je to tema o razmerah na Plaskem Kuku, ki jo sedaj ugrabljam za nekaj drugega. V opravičilo in znak kesanja objavljam v sosednji temi poročilo o nedeljskem izletu na Planjavo.

Kriterij M&M o prominenci (= relativna višina nad sedlom proti višjemu vrhu) vsaj 50 m je na prvi pogled čisto korekten in zdravorazumski, ima pa v osnovi iste težave, kot ostali kriteriji:

- ni splošno sprejet kot nek standard. Definicije vrhov nihajo od 50 m prominence in vsaj 1 km od sosednjega višjega vrha oz. prominenca vsaj 100 m, če sta vrhova bližje (Hrvatski planinarski savez), 100 m prominence (PeakBagger), 30 ali 300 m prominence (peak oz. summit) in "primerna" morfologija ter pomembnost (UIAA), vsaj 1.500 m višine in naklon nad 2 stopinji oz. vsaj 1.000 m višine in naklonom nad 5 stopinj (UN) itd itd...

- vse je stvar dogovora. Ne obstaja nek poseben razlog, zakaj bi bila meja prominence npr. 30 m ali 50 m ali 100 m ali...

- meja prominence na 50 m npr. pomeni, da Visoki Rokav, Mala Mojstrovka, Kokrska Kočna, Šplevta, Staničev vrh, Mala Tičarica... niso "vrhovi". Celo Triglav, ki ga imamo na grbu in zastavi, bi se moral preimenovati v Dvoglav, ker Mali Triglav pač ne bi štel. Na celem grebenu Košute bi ti ostalo kakih 5 dvotisočakov, čeprav jih sedaj zbiratelji vrhov naštejejo +10. Prominenca gor ali dol, mnogi ljudje bi imeli v osnovi s tako definicijo problem. Če pa znižaš kriterij na npr. 30 m, pa takoj dobiš na stotine novih vrhov (posebej v Kočevskem rogu ali Snežniški planoti), od katerih mnogi ne bi imeli niti imena. In če se odločiš za subjektivni kriterij "pomembnosti" vrha, se ujameš v past subjektivne presoje.

@Hammond takole iz glave na prvo žogo npr. Kremant na Ratitovcu ali pa npr. Mariborski razglednik (ne vem, ga Mariborčani dojemajo kot "vrh" ali kot razgledno točko? Ker v resnici je zgolj slednje). Večina Dolenjcev bi bila povsem osupla, če bi jim povedal, da vrh Mirne gore ni tam, kjer ga obišče na tisoče ljudi ampak nekaj deset metrov zahodno. Tudi Mali Draški vrh ni tam, kjer je žig in vpisna škatla. Teh primerov je dejansko na desetine, če se ti da malce poglobit v karte jih boš hitro našel še cel kup.

Hvala za razlago.

Kar se tako na hitro spomnim iz glave...
- Kalška gora ima "vrh" na koncu grebena, dejansko je malo višji del par 10m prej.
- Mokrica bi težko sploh rekel, da je vrh. Bolj točka na koncu grebena.
- že omenjeni Mali Triglav...pri kriteriju 50m sploh ne bi bil vrh.

Kot zanimivost...pri uradnem štetju 8tisočakov je zahteva vsaj 600m relativne višine vrha. So pa zdaj tudi neke pobude o "omilitvi" tega kriterija, potem bi število 8tisočakov lepo naraslo.

Po tem kriteriju (600 m relativne višine) je v Sloveniji samo 12 dvatisočakov.
Po absolutni višini:
Triglav 2048 m relativne višine
Škrlatica 972 m
Mangart 1067 m
Kanin 1397 m
Grintavec 1706 m
Krn 605 m
Stol 1018 m
Kepa 705 m
Košutnikov turn 764 m
Storžič 667 m
Kordeževa glava (Peca) 875 m
Raduha 803 m

Podatki povzeti po (( Slovenski dvatisočaki (Marijana & Marko))

Domnevam, da se tu upoštevajo zgolj tisti dvatisočaki, na katere vodi markirana pot. Tu pa niso upoštevani ne-dvatisočaki..

Ne, vsi 2tisočaki. Ker če pogledamo npr celo Martuljško skupino (Rokavi, Oltarji,...) nima noben relativne višine 600m, so vsi preblizu Škrlatice. Enako je z bližnjo in malo širšo okolico Triglava - celoten greben Špičja in naprej, celotno področje Fužinskih planin... V osrednjem grebenu KSA ostane samo Grintovec, Kaninskih podih samo Visoki Kanin...

Taubi in Trobec imata prav, samo 12 naštetih dvatisočakov ima relativno višino nad 600 m (in samo cca 95 nad 100 m).

In če smo že pri naštevanju slovenskih vrhov z relativno višino nad 600 m, so to poleg naštetih še:
- Snežnik
- Uršlja gora
- (Kobariški) Stol
- Matajur
- Porezen
- Jerebikovec
- Črni vrh
- Vivodnik
- Mali Golak
- Basališče
- Kum
- Črni vrh
- Trdinov vrh (*po arbitraži je vrh na Hr)
- Veliki Javornik in
- Boč.

Ali drugače povedano - po najbolj strogih merilih imamo v Sloveniji 27 vrhov gora, po "malce" bolj ohlapnih pa jih je GURS nekoč naštel 8317 (yep, sem preveril). Razpon med obema ciframa tudi pove, zakaj ni enostavnega odgovora na vprašanje, koliko vrhov je v Sloveniji.