Ko ob 4:00 pogledam proti Menini, me pozdravi nevihta. Juhu! Janez me pobere ob petih, in oba malo dvomiva o odhodu v hribe. Vseeno greva, in čez Črnivec je cesta suha, nebo nad Kamniškimi vršaci pa se bistri. Štartava iz Konca čez Žmavčarje, potem pa proti Kotliškemu grabnu. Sparina se višje razredči, strmina pa skrbi, da ne ostaneva suha. Prehod čez graben je suh, klini še uporabni. Na Tursko lepotico stopiva v soncu, a vrh hitro ovijejo meglice. Punca z družbo na vrhu se sprašuje, če bo dež...jaz pa samozavestno odgovorim, da dežja pa ne bo! Kako sem se motil! Proti Slemenu mi Janez reče, da grmi, jaz pa mu rečem, da je to letalo!
Brihten kot strela! V strmini Slemena nebo potemni, in ujamejo naju prve kaplje, ki so se hitro sprevrgle v močan naliv. Še dobro, da nisva zavila proti Rinkam! Pri prvih jeklenicah sva že premočena do gat! Sunki vetra postanejo močnejši, grmenje glasnejše! Odločiva se za hitri sestop v smeri Gamsjega skreta, ki je tako ali tako bil v planu. Pere naju kot za stavo, Janez negoduje, veter pa dvigne meglice ravno toliko, da ujameva možice za skret. Med sestopom me bolečina miniskusa opozori, da sem ta teden pretiraval. Najslabše je bilo med spustom ob jeklenici, ki je drsela z rok, desne noge pa zaradi bolečine nisem upal preveč obremeniti! Srečen, da stopiva na prelepe travnike se smejem, Janez pa se jezi, ker sva takšna, kot da bi naju brez ožemanja potegnili iz pralnega stroja! Dež za trenutek poneha, potem pa naju spet začne zalivati. Med hojo do avta me prešine kot me je že kdaj, da bi moral vsak kdaj pustiti, da ga dež dobro opere! Cesta v Konec je!
Srečno!