Za vse, ki si želite nekaj ur vztrajnega dela nog, rok, oči in tistega kar je za njimi: priporočam. Začetek krožne poti je v Koncu, pot ni markirana (razen zgornjega dela od Kotličev do odcepa za bivak), Kotliški graben je delno tudi brezpotje.Preberite opise, natančno, se bo obrestovalo. Žmavčarji so na tem forumu že opisani, kaj novega ni povedati. Zanimiv je opis odcepa za Kotliški graben v vodnikih: nad skalno stopnjo zavijemo desno. Odcep ni označen, tudi ne viden, uspelo pa mi ga je po neki sreči najti v prvo.
Tam, kjer pot zavije spet ostro levo proti skalam, sem odvila desno v trave, jih prečila desno navzgor in ko sem se že mislila vrniti, v travi našla možička, ki me je povedel skozi posekano rušje navzgor v desno in na trave. V nadaljevanju je nekaj možičkov, ki nas pripeljejo do odsekane stene, kjer naj bi bil včasih pastirski stan, nato pa malo za nosom malo po opisu v glavnem ves čas navzgor, proti densi in grabnu, ob stenah. Malo smisla za orientcijo ne škodi, sicer imate kakšen dodaten ogled, recimo latvic, kot sem ga npr. imela jaz, ker sem v prvem grabnu rinila prenizko. Za kazen sem grizla melišče 15 minut nazaj navzgor
. Možički so redki, a sem jih bila vsakega posebej vesela. Stopnja, kjer sta dva klina, se nahaja v zadnji tretjini poti in je res njen najzahtevnejši del , a ne pretežka, celotna pot pa bi bila izjemno zoprna v mokrem, megli ali navzdol. Ves čas je strmo, skrotasto, temu primerno krušljivo, v delu poti tudi izpostavljeno. Vodnik KSA pravi, da je potrebno spremstvo vodnika. Na izstopu sem se nekajkrat ubadala z vprašanjem, v katero grapo naj zavijem. Odločila sem se za desno (tam, kjer je največji rogelj) in ko sem bila še kar v dvomih, sem ugotovila, da že stojim na markirani poti. Pot v nadaljevanju je jasna, manj jasno pa je bilo nebo. V 15 minutah se je vreme iz jasnega spremenilo v oblačno, megleno, mrzlo in pihajoče. Malo me je težil odcep za bivak na Velikh podih, ki zna biti problem, zato sem jo cvirnala brez prestanka čez vrh navzdol, malo v skrbeh,priznam. Zanašala sem se na to, da sem tu že hodila, a v gosti megli bolj slabo pomaga. Ko sem našla možičke do bivaka, je zadnji dobil moj hvaležni poljubček. Ne vem zakaj nimamo označenih bivakov bolje, saj so namenjeni ravno stiski. In tega bivaka, brez da veš,kje je v megli in dežju ne najdeš. Potem še po Žmavčarjih navzdol (kolena nič hvaležna), srečanje z domačini (lepotci, ni kaj) in do avta. Prazno parkirišče, nikogar nikjer na poti. V nedeljo? Konec sezone?
No, vreme je zdržalo, ploha me je ujela že doma.