To pot s Slemena na Urško koristim za nabiranje kondicije vsaj enkrat na mesec, tako, da sem se navadila, da table praktično ne registriram! Kot domačinka pa poznam tudi pripovedko, ki je povezana s to goro, dobila pa sem jo v Domu na Uršlji gori!
Na Plešivcu stoji cerkev, posvečena sv. Uršuli. Cerkev obiskuje posebno v poletnem času veliko turistov in še več romarjev. Poleg cerkve je gostilna. Ko dospeš na vrh in uživaš po lepi Koroški tja da Vrbskega jezera, bi se rad pokrepčal in ugasil žejo z mrzlo planinsko vodo - a vode nikjer, kvečjemu se dobi malo kapnice.
Prav tam, kjer stoji danes cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenjega Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugo goro.
Na sedlu pri Sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo Sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo hrano, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga.
Užaljena Sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na jelenovem pašniku se je Sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marskikomu se je tudi pripetilo, da je lahko spravil nogo v dolbino, iz nje pa zelo težko.
Ko je Sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno-Mežico, ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu preposti svoje dosedanje bivališče na Poharci.
Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker ni videl vso leto nikogar razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal že vse na pamet, kakšnih dvesto let pa se ni že prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se mogel z njo pogovoriti. Z naročilom Sv. Uršule je bil zadovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo preselil z jezerom na Poharco, po moški navadi ni premislil kako lahko je obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti. Ko je nato povodni mož le zvozil jezero in se tudi sam preselil na Poharco, je visela na vsakem rogu mošnja zlata. Komaj se je jezero posušilo, so že našli ljudje na posušenem dnu podobo svete Uršule, ki je izginila z ravnice pri Sv.Danijelu. Takoj so spoznali, da se je zgodil čudež. Sezidali so cerkev na čast Sv.Uršuli in tudi goro so krstili na njeno ime. Cerkev je precej velika. Zidarji niso mogli postaviti velikega zidanega stropa, zato so napravili lesenega.
Vinko Moderndorfer:Koroške pripovedke
Zanimivo!!