Ko sem lani sestopala iz Velikega Travnika, ter pri tem v skorajšnji alpinistični sestop zavedla še Jany-ija
, je bil povratek neizogiben…in ja, odločim se, da v soboto raziščem prehod, saj so mi besede Geppo-ta odzvanjale v glavi že takrat…če zaideš v rušje ali plezarijo, nisi prav
in ja, točno to sva z Jany-jem okusila, ma je bil sestop res začinjen…
Zjutraj v Logarski dolini, celo čutila malo hladu, parkiram pri Domu Planincev in proti Klemenči jami, ki je že zjutraj imela polne klopi obiskovalcev. Sama kar nadaljujem in pot hitro mine. Višje za odcepom ( Strelovec – Krofička), prvi zasledovalec, a sem ga kmalu »zapustila«, pri drevesu, ki mi služi kot markacija
. Prvo šla malo prenizko, nato čisto do stene in v levo, kjer zagledam znano gruščnato stezico, ki je za vzpon neugodna, a se da. Nato pridem na luštno jasico in že sem pri najinem sestopnem mestu, ki je bilo seveda »napačno«. No, dol sva prišla, a zakaj bi se matral
. Nadaljujem in spet me prehitro povleče gor, malo potelovadim in sem spet pred ruševjem in stenco. Spodaj sem prej hote spregledala izrazito stezico, ki je seveda kar klicala, a sem jo dala na »ignor« in se je izkazala za več kot pravo. Potem me je kar neslo, noge sledile občutku in na trenutke nakazani stezici in kar naenkrat stojim na grebenu in zrem, na eni strani Veliki Travnik, na drugi vrh Ut. Me je presenetilo, da je do VT še kar ene 5-7 min hoje
, seveda grem do vrha, ter poslikam še najin vrtoglavi sestop iz lanskega leta
.
Mišljen je bil povratek po isti »poti«, a ker me je nižje, cca. 10 min pred grebenom, nagovoril ogromen možicelj, se odločim mu prisluhniti
. Pri možiclju zavijem desno, iščem prehode, kjer tu in tam srečam še kakega možiclja in že stojim na lušni travnati izravnavi in seveda se odločim, da grem naprej, na Ute. No, tu me je moja vznemirjenost
kar ponesla na stezico, kjer sem »padla« v naročje rušju in se kar pogumno borila, ali objemala, odvisno od vidika, hehe...jeee, vrh Ut, samo moj ta dan, ta trenutek
. Ko pa sem že tu, seveda moram preveriti biwak, kako je zdržal zimo. Sestopim v krš od krnice in že se kaže zame eden najlepših ambientov. Stena Križevnika, ki še čaka, se je sramežljivo odela v meglice, a vseeno sem jo od daleč opazovala s straho-spoštovanjem. Pozdravim se z edinim 4-nožnim obiskovalcem, ki oddrvi proti Črnemu hribarju, sama proti Vratnemu žlebu. Zajlica in štrik bp, nato pa je že bil čas za kako malico, a ker imajo »wce« javno toaleto ravno na vrhu VŽ
, podaljšam do skoraj Strelovca, kjer uživam v tišini in razgledih.
Tu pa se že prikrade črviček, ne vem več koliki ta dan
, kaj pa če bi, ma ne vem, če si upam, pa tisti sestop, zato se odločim, da na Klemenči jami spijem zasluženo kavico
in potem začnem razmišljati o sestopu v Logarski kot. Na Klemenči jami živahno, meni pa je misel uhajala v zbiranje poguma in ja, sem rekla, grem poizkusiti, obrnem še vedno lahko. Markacije vidne, sem mi je zdelo, da ta dan »svetijo« še bolj, hehe, a le te izgubim, ko pred prečkami, tu gre namreč »pot«, zavijem levo, na rob, katerega je treba kar po vrhu slediti, sama sem se malo prehitro spustila, a tudi kmalu ugotovila, da moram nazaj. Nato sem že stala nad zloglasnima prečkama, uff, že ob pogledu se adrenalin zviša
. Potem pa sestop, kjer srečam še enega gamsa, ki oddrvi, ma si je tudi mislil svoje, hehe in ta sestop je najbolj zoprn, na stezi je bilo polno listja, naloženih kamnov in vej, si kar oddrsaval, zato je šlo res previdno in pooočasi, hkrati v kančku očesa odseva prepadni rob. Ko pot zavije levo, se umakne robu, kar lažje zadihaš. Še zadnja prečka, ki je tudi pol poti že izgubila in že sem na podrtiji, kjer si v hladu, pod macesnom, privoščim še zadnji lenuhov trenutek
Ko sem prispela v Logarski kot, sem si v mislih že parkrat čestitala
,jaaa, uspelo mi je in občutek premaganega strahu je o d l i č e n