Ute

Potem so med tistimi, ki ne spoštujejo narave tudi alpinisti in ziheraški plezalci, saj se med njimi najdejo tudi "prasci"! Vsekakor je za sabo lepo pustiti čim manj sledi!

Zagotovo, enega takega sem srečal v zavetišču, ko sem vstopil je bil notri na keramiki v derezah. Na mojo pripombo o neprimernosti početja pa je še pohodil-ne brez sledi, leseno klop aja, ne nanaša se na to zavetje

Eni bi še vedno skrivali določene lokacije, ki bi naj bile samo za izbrance?!
Torej zastonj parkirišča za izbrance, skrite lokacije za izbrance, prosti dostopi za izbrance, dostop samo z javnim prevozom za rajo,…, vsi ostali pa koristite tisto, kar vam bomo določili. Tako nekako gre vse skupaj.
Pa samo en video je bil objavljen. Aja, tudi to je samo za izbrance.

Mislim da je resničen problem danes v odnosu ljudi do narave, ki nespoštovanje do nje izražajo na različne druge načine, ne pa z objavo videa, v katerega ste se eni zataknili. Če ti otroka od malega ne vzgajaš in mu s svojim vedenjem ne daješ zgled, da je treba ljubiti in spoštovati vse kar raste in živi, odraste v osebo, ki mu ni mar ne za naravo in ne za živali. Pri avtorici tega videa, ki sem ga večkrat pogledala, pa nisem imela tega občutka, prav nasprotno. Jaz grem na Ute vsako leto po hrano za dušo in sem hvaležna tistim, ki so mi z napotki pomagali najti pot do te oaze miru in tišine. To kar ste napisali o smeteh in še drugih žalostnih in
obsojanja vrednih pričevanjih prisotnosti homo sapiensa, je pa vsesplošen problem naših gora. V kolikor bi želeli, da pastirski stan pod Utami ostane skrit, bi najprej morali ukiniti družbena omrežja, kot drugo pa ne vem zakaj je bivak z možnostjo prenočitve dveh oseb odklenjen, če ga ljudje naj ne bi obiskovali.
Nenazadnje pa, zakaj ne bi imeli možnost videti lepote naše države, tudi tisti, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo osebno dostopati do njih. Rečem lahko samo, da sem neizmerno hvaležna in ponižna, da mi je še omogočemo, da me gore sprejmejo medse.

Spadam med tiste srečneže, ki so imeli priložnost videti še star, originalen,že razpadajoč pastirski stan pod Utami. Takrat, do tja ni vodila shojena pot in v skali ni bilo napeljane žice za varovanje. Bilo je še vse v stanju kot davno prej. L2008 sta pričela s prenovo Fuks in Korošc. Vsa čast njima, ki sta takratno opremo znosila do tja. Živela sta v šotoru in počasi prenavljala pastirski stan. Kljub vsemu nagajanju, nasprotovanju, jima je uspelo tisto, kar sedaj hodijo vsi občudovati. Do tja je sicer več možnosti pristopa, a ta po katerem večina hodi je najlažji. Bilo je tudi nekaj poiskusov "norega" markiranja s sprejem, ki se je uspešno saniralo. Jaz sem tisti Zlatko, ki je Jureta S l. 2010 peljal po tej poti. Objavil je z mojim privoljenjem. Ni mi žal, naj še drugi vidijo lepote. Nisem pa pričakoval, da se bo z leti obisk tako povečal in da bodo med obiskovalci tudi takšni nemarneži. Zelo me moti tudi samovoljno markiranje, označevanje, prisvajanje in lastninjenje skritih kotičkov narave. Naj ostanejo čim bolj nedotaknjeni in v prvobitnem stanju tudi našim zanamcem. Upam, da se bo koga dotaknil ta zapis!
lp Zlatko Kolšek

Tudi sam sodim med srečneže, bil tam v času, ko si imel v fotoaparatu še film namesto spominske kartice in drugam, kot s svinčnikom v beležko, obiska nisi mogel zabeležiti Žal so se, se in se bodo vedno našli takšni, ki bodo markirali, delali škodo in podobno, v tem času, ko je vse na spletu, toliko bolj.

Spoštovani g. Zlatko!

Naj izrazim moje globoko in iskreno spoštovanje vsem tistim, ki so z svojim velikim trudom in entuzijazmom ustvarili ta čaroben kotiček v divjini naših prelepih gora. Žal danes v hribih ni več tistih vrednot kot so bile včasih. Žalostna sem, da mladi ljudje ( ne vsi, ampak veliko njih ) danes gredo mimo tebe na planinski poti kot da te ne vidijo in čeprav bi bilo prav da oni pozdravijo starejše od sebe, se to ne zgodi. Pogrešam vrisk veselja, ko trudoma dosežeš vrh. Ko sem sama to nekajkrat storila, sem bila deležna začudenih pogledov mladih. Danes je cilj v čimkrajšem času doseči vrh, kajti to največ šteje, kaj pa se odnese od takšne ture, je pa drugo vprašanje. Včeraj sem se vračala iz Velike Babe po Lovski poti iz Ledin in sem razmišljala koliko ur prostovoljnega dela je potrebno, da se nadela taka pot...pa to je samo ena...ali mi pohodniki, ki se nam samoumevno zdi iti po markirani planinski poti, sploh pomislimo, koliko ljudi je na tej poti prelivalo svoj znoj zato, da je nam omogočeno obiskovanje gora? Če bi se vsi tega zavedali, iz spoštovanja do njih ne bi odvrgli niti najmanjšega papirčka, kaj šele vse ostalo čemur smo priča.