Točno po desetih mesecih spet gor, tokrat s spremljevalko Ano. Malce zgodnejši štart, mostički pred žičnico so popravljeni, cesta začuda prav lepa, kljub vsakodnevnim močnim nevihtam. Tik pod bivakom srečava dva tujca, ki sestopata, v njem jih dremucka še vsaj pet. Nadaljujeva po škrapljah do stezice, jo prečiva, ter se usmeriva malce levo proti meliščem, ki so še delno pod snegom. Lepo plezarijo je občasno zmotil močnejši sunek vetra, na vrh prideva v času 3.33. V smeri Grintovca se nebo občasno zamegli, vročine ni, na vrhu rahlo vleče, dva metra nižje je že dvakrat boljše.
Vsa varovala so na mestu, kar ne morem reči za jeklenice pod Žmavčarji, ki so vsako leto v slabšem stanju. Seveda ta hiba poleti ne predstavlja nobenih težav. Klasičen sestop mimo bivaka, ki je bil spet v megli, ter Kokrškega sedla. Tik pred avtom je z neba padlo nekaj osvežilnih kapljic.