V Koncu/Žmavčarji/Skuta/Kokrsko sedlo/V Koncu
Kolega Stanko me povabi, če se jim pridružim na omenjeni poti. Z veseljem sprejmem povabilo. Jutro je bilo sicer oblačno a topel zahodnik nas je ogrel že takoj na začetku poti ( 6:50 ura ). Strmina konkretna in odvečna oblačila so romala v nahrbtnike. Ko smo pa prišli iz gozda je bila pa druga pesem. Severnik je pometal po strmini, še rokavice niso bile odveč. Sunki vetra so nas na trenutke pošteno majali.
Ko pridemo do bivaka malo počijemo in se spogledujemo s Skuto, ki jo zakrivajo megle. Brana in Turska se na trenutke pokažejo toliko, da na vrhovih opazimo številne obiskovalce
Pod Skuto naletimo na prve flike novega snega, ki pa ne predstavlja nobenih težav. Kmalu smo v steni in lezemo v meglo. Na vrhu je megleno, vetrovno in brez razgledov, mi se ( razen Stankota
) preveč ne sekiramo. Malica, pogled proti Štruci, ki se pokaže na trenutke in napotimo se proti drugemu bivaku. Po cck. uri smo pri njem in opazujemo skupino Čehov, ki si že lastijo bivak. Malo si odpočijemo in krenemo dalje proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Vetrovno ni več , greje nas sonce. Malo pred kočo pa zopet megla, veter, hladno. Privoščimo si osvežitev in malico in hitro navzdol, ker dnevi so že krajši. Spust je zoprn, mi utrujeni in ob 18:30 smo pri avtomobilu.
Precej dolga tura, drugače pa lepa in kljub na trenutke vremensko spremenljivih evektov smo vsi udeleženci uživali. S severovzhodni kolegi je vedno prijetno.
( fotografij ne morem naložiti, ker sem naredil napako in sem vse izgubil
)