Velika Bavha (Monte Robon)

Danes pa po več kot pol leta spet v nama tako ljube Zahodne Julijce. Zapeljeva se na Nevejski preval in parkirava na parkirišču ob hotelu Canin. Kreneva čez travnik in hitro najdeva začetek poti 636, ki vodi v gozd. Pot je čudovita, udobna mulatjera. Ko se dvigneva nad gozdno mejo, se začne hoja po tipičnem »kaninskem« razgibanem kraškem terenu. Mimogrede si z zanimanjem ogledujeva ruševine iz prve svetovne vojne, ki jih ob poti ne manjka. Kmalu prideva na razpotje – desno se pot nadaljuje na Prevalo, midva pa zavijeva na pot 637. Od tu nekaj časa pot vodi skoraj naravnost. Res je tako, kot pravi Mašera – kot bi se sprehajali po promenadi z božanskimi razgledi. Ko je »promenade« konec, se v serpentinah povzpneva na sedlo Robon (Sella Robon) od koder hitro doseževa zgledno urejen speleološki bivak Modonutti-Savoia. Tu se sicer odlično označena pot konča, do vrha Velike Bavhe je še kakšne četrt ure vzpona, pot nama kažejo možici. Na tem zadnjem delu poti je potrebno malo pazljivosti, da po nesreči ne stopimo v kakšno razpoko, pa tudi roke je treba včasih uporabiti. Na vrhu, označenem z velikim možicem, se kljub kar mrzlemu vetru zadrživa slabo uro. Razgledi so enostavno prelepi. Ko se razgledujeva naokoli, nedaleč stran opaziva še »nekaj« vrhu podobnega, tudi označeno z velikim možicem – je možno, da ima Velika Bavha dva vrhova? Ob sestopu poskušava najti prehod še na »tisti drugi vrh«, pa ga ne najdeva prav hitro, pa tudi mudi se nama že kar precej, zato sestopiva nazaj na sedlo Robon, v krnici pod njim pa nadaljujeva po poti 637, ki naju po drugi strani pripelje do izhodišča.
Na poti vzpona je v zgornjem delu snega še precej, vendar prečenje ni nič zahtevno, zato sta cepina ostala na nahrbtniku.