Četrtek je bil prelep dan, da bi ga preživel v službi, kar bi bil skoraj greh
.
Koroška Baba, s svojo Rudijevo vertikalo, po kateri se še nisem vzpenjala, mi je že dolgo nekako budila vznemirjanje, saj pred dvajsetimi leti, ko sva s prijateljico sestopili raje mimo nje na avstrijsko stran, zanjo nekako ni bilo dovolj poguma. No, bo držalo, da za vse napoči enkrat pravi čas
.
Najprej sva se povzpela preko Slovenske poti do koče na Ledinah, kjer je obvezen postanek na kavi, saj tako prijetnega posedanje pred kočo zlepa ne najdeš. V tem času je posijalo tudi sonce in tako se je uživanje ob kavi še povečalo
.
Je tale vertikala res nekaj posebnega, tako nizko napeljane jeklenice se resnično ne spomnim nikjer drugje, pa je bilo prijetno poplezavanje ob njej malo po eni strani, pa spet malo po drugi, pa tudi kar nad njo. Vse kar po navdihu
. Resnično te navduši, navdušijo pa tudi pogledi na Storžek in Ledinski vrh, pa pot ki se cikcakasto vije med njima proti Jezerskemu sedlu.
Navduši tudi pot pod visoko steno, ki ji slediš po ravnem, odprtem svetu na eni strani, nato pa se spet dvigne proti vrhu.
Na vrhu lahko izbiraš med dvema vrhovoma, upam si trditi, da je tisti drugi, ki nima skrinjice bolj prijeten in za razgledovanje lepši.
Spustila sva se pa po grebenski poti proti Jenkovi planini, čeprav je edina pohodnica, ki sva jo srečala pod vrhom rekla, da se po njej ne bi nikoli vračala.
Prelep krog, na prelep dan
!