Veliki greben včeraj, 13.7. Zjutraj je izgledalo prav obetavno. Greben se je sončil pred nami in kar malo smo se bali hude vročine. No, bilo je vse prej kot to. (Vroče mi je postalo kvečjemu od adrenalina
) Megle so se preganjale sem ter tja in občasno zagrnile vrhove. Tik pred koncem, na najbolj izpostavljenem delu (vsaj zame), se je pa še vlilo. "Vse za osebnostno rast", kot je dejal eden od udeležencev včerajšnje ture.
V Gamsovem skretu zavijemo desno na polico, se po rušju spustimo nekoliko niže (vidijo se sledi žage), se spet dvignemo, prečimo v desno in se skozi rušje pričnemo dvigati proti grebenu. Zelo strmo in kar zahtevno. Na grebenu se držimo bolj desne strani. Prva jeklenica nas povede na levo stran in potem navzgor. Nekaj časa plezamo kar po vrhu grebena. S prvega vrha se spustimo v travnato sedlo, od koder bi bil tudi možen sestop v Žmavčarje. Ture pa še ni konec. Pred nami sta še dve prav zašiljeni špici, ki od daleč zgledata prav strašljivo. Od blizu se le malo omehčata, v pomoč je tudi jeklenica. Tik pred koncem pa greben poskrbi za zrno popra - kratek plezalni odsek a ozkem grebenu, kjer je na obe strani zelooo prepadno. Pa ravno tam je pričelo deževati, tako da je bilo še dodatno spolzko. Ko premagamo še zadnjo težavo, po travah sestopimo do bivaka pod Skuto, kjer vedrimo do konca plohe. Sestop v Žmavčarje in na zasluženo pivo k Marjonu.
Super tura (za mene z velikim T) v super družbi.
p.s. Da ne bi z jeklenicami koga zavedla: Na grebenu naletimo na tri jekleice, ki so sicer kar v pomoč, vendar Veliki greben ni nikakršna zavarovana pot, ampak čisto brezpotje in lažja plezarija.